OROPANI FUŽINSKI OTROCI*

»Odrašču na koncu kjer sm smuču brez smuč,

da vidu bi use prevare bi rabu dodatn uč.

Generacije tastare so znale češnje robutat,

dans gledam tamale brez neta ne znajo lulat.

Mladina s tableti leta še vedno so na tleh,

medtem k minevajo leta…« Zlatko Feat. Tina Marinšek: Mi je žal

 

Nekega sobotnega popoldneva sem se naveličal poležavanja na ležalniku in posedanja za obloženo mizo. Odšel sem v garažo po kolo, natočil svežo vodo v bidon in se odpeljal po prazni cesti v popolni kolesarski opremi. Ponavadi izbiram poti, kjer je srečanje z avtom prava redkost. Tudi tokrat sem se odpravil po eni izmed njih.

V naselju sem se peljal mimo raznovrstnih hiš. Družine z otroci so bile večinoma na vrtovih. Skupaj so se igrali z žogo, posedali v travi in skakali po trampolinu. Pri nekaterih hišah, so bili pripravljeni modri bazeni. V njih se je voda segrela do temperature, ki je omogočala prijetno kopanje. Tu in tam je zadišalo po jedeh iz žara.

V ozki soteski je bilo komaj dovolj prostora za makadamsko cesto in manjši potok. Zaradi bujnega gozda in navzočnosti vode je bilo prijetno hladno. Klanec je postal nekoliko bolj strm, zato sem stoje nadaljeval z gonjenjem. Mimo mene se je pripeljalo nekaj kolesarjev in star zaprašen avtomobil. Predvajalnik je naključno izbral pesem znane balkanske pop pevke. Temperamentna melodija me je spomnila na srednjo šolo v Fužinah.

Fužine ležijo na skrajnem vzhodu Ljubljane. Sosesko sestavljajo velike betonske stolpnice z modrimi dodatki. Z nekaj manjšimi trgovinami, osnovno in srednjo šolo ter modernim domom za ostarele, veljajo za urejen del mesta. Zmotna so prepričanja, da v Fužinah živijo večinoma ljudje iz bivše skupne države. Je povsem običajen, nič bolj nevaren del mesta.

V tem obdobju sem spoznal veliko vrstnikov, večinoma iz različnih delov prestolnice. Iz primestnega in ruralnega okolja nas je bilo komaj za vzorec. Temu je botrovala dobra pokritost gostinsko turističnih šol po državi. Fluktuacija je bila v prvih letnikih izjemno velika. Prihajali so novi sošolci iz višjih razredov in drugih programov ter odhajali tisti, ki niso uspešno zaključili letnika.

Pri mladostnikih iz mestnega okolja je šlo za povsem drugačne navade in poglede na svet, kot pri prijateljih iz podeželja. Najbolj zaskrbljujoče je bilo uživanje drog. Dve tretjini sošolcev sta redno posegale po njih. Od tega ena tretjina po močnejših od trave. Če je v ruralnejših predelih težaven alkohol, so v mestih poleg njega še droge. Toliko prepovedanih substanc, kot sem jih spoznal v srednji šoli nisem več srečal. V prvem letniku sva bila v razredu dva nekadilca.

Razlike med revnimi in bogatimi so v mestih bolj opazne. To se odraža tudi na otrocih. Skupna značilnost vseh mladostnikov iz dna družbene lestvice je bila v pomanjkanju ljubezni pri njihovi vzgoji. Ponavadi so prihajali iz družin s slabim materialnim in duhovnim standardom. Med odraščanjem so bili priča nasilju v odnosih in pomanjkanju. To se je kasneje odražalo na njihovem čustvovanju in dojemanju okolja. Bili so nasilni do sovrstnikov, nesramni do nasprotnega spola in učiteljev. Skupno jim je  bilo, da so bili  brez vizije – cilja nekaj narediti iz sebe. Staršev ni bilo doma, zato so vlogo toplega doma pogosto prevzele ulice in igrišča. Namesto, da bi zadeli koš ali gol, so zadeli sebe z drogo in poskušali zapolniti praznino v sebi.

Spomnim se sošolca, ki je bil nepokvarjen in dobrega srca. Na začetku šolskega leta je redno prihajal k pouku. Živel je v Fužinah, oče in mama sta se več mesecev mučno ločevala. Službo je imel samo eden od staršev. Z njo so komaj pokrili visoke stroške, zato so bili prisiljeni v životarjenje. Pogosto je v trgovini ukradel hrano, da ni bil lačen. Izogibal se je družbe, ob koncih tedna ni zahajal v klube. Občasno je kupil nekaj poceni droge domače izdelave. Doma si je nadel slušalke z njegovo priljubljeno glasbo in se zadel. Zaupal mi je, da je edino takrat srečen in brez skrbi. Brez tega, bi se ubil, podobno kot nekaj let starejša sestra, ki je obupala nad življenjem in naredila samomor.

On in ostali sošolci iz srednje šole so odšli iz mojega življenja prav tako na hitro kot so prišli. Ko sem zaključil izobraževanje so postali del preteklosti. Za nami pa so prišle nove generacije s podobnimi težavami.

Prepoten in zadihan sem prispel na vrh hriba. Zrak je bil vroč in poln vlage. Na najvišjem delu vzpetine se je odprl prostran razgled na hribe polhograjskih dolomitov in ljubljansko kotlino v ozadju. Alpe so se skrivale za velikimi nevihtnimi oblaki.

V hiši pod vrhom hriba, so na dvorišče za mačko prileteli otroci in planili na travnik. Valjali so so po sveže pokošeni travi. Za razliko od revnih fužinskih otrok imajo čist zrak in zemljo, svoje dvorišče  in zelenjavo z domačega vrta. Mogoče njihovi starši nimajo veliko pod palcem, pa vendar niso omejeni z nekaj deset kvadratnimi metri stanovanja, skupnim igriščem in parkom. Njihovi so okoliški gozdovi, travniki in potoki. Kljub oddaljenosti od mesta gledajo televizijo v najvišji ločljivosti in dostopajo do širokopasovnega interneta. Za razliko od mestnih otrok imajo več možnosti, da se bodo razvili v zdrave odrasle ljudi.

 

*Naslov Oropani fužinski otroci ne predstavlja neposredno otrok iz ljubljanjskih Fužin, ampak mestne otroke iz družin, ki se soočajo z revščino in pogosto slabimi odnosi znotraj skupnosti. Žal je revščina prisotna tudi na podeželju, vendar so razlike med revnimi in bogatimi večinoma manjše. Veliko ljudi ima v lasti toliko zemlje, da si lahko nekaj hrane pridelajo sami, poleg tega živijo podeželski otroci v bolj zdravem okolju za njihov duševni in telesni razvoj. 

SLADKO POŽELENJE

Za začetek vroče pomladi sta v preteklih dneh poskrbela sonce in topel zrak z juga. Po dolgi zimi sem pospravil topla oblačila v omaro v upanju, da jih nekaj časa nebom potreboval. Na koži sem spet začutil tople sončne žarke in prišel do spoznanja, da si moram kupiti sončna očala. V nasprotnem primeru bom hodil po svetu s skremženim obrazom in priprtimi očmi. Zaradi zmanjšanega vidnega polja lahko spregledam, kakšno postavno in pomanjkljivo oblečeno telo.

Zaslepljen od močne svetlobe, sem spregledal zeleno luč na semaforju ob prehodu za pešce. Po vsej verjetnosti bi še nekaj časa stal na mestu, če se vame ne bi zaletela prikupna gospa srednjih let, ki se ji je mudilo po opravkih. Da bi se izognil gneči na pločniku, sem pot nadaljeval po stranski ulici mimo sveže ozelenelih krošenj dreves. Iz za visoke ograje se je razlegalo glasno govorjenje otrok med igramo z žogo. Učiteljica jih je neuspešno poskušala ukrotiti s pihanjem na piščalko. Šele ko se je predirljiv zvok piščalke nekoliko oddaljil, sem zaslišal žvrgolenje kosov na bližnji cvetoči češnji. Drevo je sproščalo opojen vonj na prvi voh podoben medu.

Na vogalu sive stavbe sem opazil mikavno slaščičarno. Nad vrati je izstopal velik napis sestavljen iz mavričnih črk. Korak sem nekoliko upočasnil, ko sem se približal izložbi. Na stekleni polici je mojo pozornost pritegnil čudovit kos jagodne torte. V trenutku sem si predstavljal, kako bi z vilicami prerezal plast prozorne želatine, skupaj z rezino živo rdeče jagode, belo kremo in čokoladni biskvit, vse dokler nebi vilice zadele porcelana ob topem zvoku. Brbončice na jeziku bi okušale sladke jagode, kislo kremo in sočen biskvit . Torta je bila prikupno okrašena z roza sladko smetano in okraski iz sladkorja. Ne vem koliko časa sem stal pred izložbo, ko sem v steklu opazil svoj odsev.

Obrnil sem se stran in pogledal na zaslon telefona. Zmanjkovalo mi je časa, zato sem s hitrimi koraki prečkal park s cvetočimi gredicami. Spet sem pomislil na vabljiv kos jagodne torte. Mogoče ni bila tako dobra, kot je bila videti na prvi pogled. Po prvem strastnem grižljaju bi lahko spoznal, da je povsem običajna, kremasta, mastna in presladka. Lahko so jo postavili v izložbo, ker je bila lepa ali pa se je slabo prodajala in so se jo hoteli znebiti, preden bi se pokvarila. Po drugi strani sem bil lačen in nerazsoden. Vsaka hrana bi me hitro premamila.

Še nekaj časa po srečanju s torto mi ni dala miru njena greha vredna podoba. Na kosilu sem izvedel, da slaščičarna na vogalu sive stavbe slovi po izjemno sladkih in industrijskih tortah, praznega okusa. Čeprav so umetniško dodelane so po vsebini eno samo mastno razočaranje. Vsa moja strast, ki sem jo gojil do nje je temeljila na bujni domišljiji in bi se razblinila takoj ko bi jo okusil in razočarano spoznal, da to ni tisto kar sem si želel. Nasprotno dobil bi brez okusno, umetno kalorično bombo.

Z mešanimi občutki in polnim želodcem sem se vračal iz kosila po isti poti. Čeprav sit, se nisem moral odpovedati pogledu proti vitrini slaščičarne. Njeno mesto v izložbi je nadomestila limonina sorodnica. Očitno je njena predhodnica osvojila nekoga, ki je podlegel njeni podobi in si jo privoščil. Sklenil sem, da ne glede nato, da jo nisem okusil bo v mojem domišlijskem svetu ostala sveža, sočna in ravno prav sladko kisla. V predstavah je bila preveč popolna za ta svet. Nisem hotel, da bi me razočarala, zato jo nisem okusil.

DVIG NARODNE BLAGINJE IN TRAJNOSTNA RAST

“Vse bogastvo se začne v glavi.” Anthony Robbins

V preteklih dneh je vlada predstavila varčevalne ukrepe. Pričakovano je naletela na velik odpor sindikatov in širše javnosti. Zmanjšanje proračunskega primanjkljaja je nujno potrebno za ohranitev ekonomske suverenosti države. Na tem mestu se postavi vprašanje, kako doseči uravnoteženje proračuna in ohraniti kakovost javnih storitev.

Varčevalni paket vsebuje dobre, slabe in popolnoma nesprejemljive predloge. Vlada bi se morala ob predlaganih ukrepih zavedati, da bo z varčevanjem negativno vplivala na gospodarsko rast. Gospodarstvo za nov zagon potrebuje med drugim tudi potrošnjo. Poleg tega velja omeniti negativna pričakovanja ljudi o prihodnosti, ki še dodatno zmanjšujejo tekočo porabo. Grčija je dober primer neustreznega vodenja politike zategovanja pasu. V preteklih letih je sprejela vrsto varčevalnih ukrepov, njen bruto domači proizvod pa se je vsako leto znova zmanjšal.

Poleg zmanjševanja javne porabe so iz predlaganega varčevalnega svežnja razvidne strukturne spremembe sistemov in podsistemov v državi. Začasno znižanje plač javnim uslužbencem je še najmanj težavno. V oči bode zmanjševanje kakovosti javnih storitev. Tako se bo v naslednjih letih odprl prostor za privatizacijo šolstva in zdravstva. Strokovnjakom iz javnega sektorja bodo zasebniki ponudili boljše pogoje dela in kakovostnejše storitve za premožne ljudi, ki si jih bodo lahko privoščili.  Druga slabost varčevalnih ukrepov je v nikakršni viziji. Vlada je ponudila varčevanja v zameno pa namesto lepše prihodnosti, strašenje ljudi s črnimi scenariji. Tretja slabost pa se nahaja v vladnem ustvarjanju razkola med javnim in zasebnim sektorjem. Potrebno se je zavedati, da javni sektor odločilno prispeva k narodovi blaginji.

V naslednjem delu bom predstavil ukrepe za dolgoročno rast blaginje. Ukrepi niso številčno ovrednoteni, prav tako ne temeljijo na empiričnih raziskavah. Preprosto povedano gre za podobo države ustvarjeno z intuicijo in nekaj ekonomskega znanja.

Sveženj sprememb bi zajemal dva velika sklopa. Prvi bi reformiral slehernega posameznika, drugi pa državo in širšo družbo. Z vsem bi se moralo strinjati dovolj veliko število ljudi, da bi lahko predloge uresničili v praksi.

 

Prvi sklop ukrepov bi vključeval dva dela. V prvem delu bi bilo potrebno ljudi seznaniti o delovanju in vlogi države. V različnih pogovorih sem opazil, da veliko ljudi ne razume osnovnih principov delovanja države in njenega pomena. Slabo informirani državljani se ne morejo racionalno odločati na volitvah in predlaganih referendumih. Niti se ne zavedajo posledic neplačevanja davkov in prispevkov. Nerazumejo, da s tem režejo vejo na kateri lagodno sedijo. V okviru osnovne državljanske vzgoje bi spoznali sestavo proračuna in pripadajočih blagajn za financiranje javnih storitev. Poleg finančnega vidika bi bilo dobro ljudi seznaniti s političnim sistemom. Preveliko število ljudi podcenjuje vlogo parlamenta, sodišč in nekaterih drugih instituciji ključnih za obstoj in razvoj demokracije.

V drugem delu prvega sklopa bi ljudi poučili o vplivu posameznikovega delovanja na celotno družbo. Z drugimi besedami, kaj lahko posameznik prispeva za družbo in boljši jutri. Sem bi uvrstili izobraževanje o zdravem življenjskem slogu, ki bi na dolgi rok zmanjšal izdatke za zdravstvo, podaljšal življenjsko dobo in omogočil aktivno starost. V tem delu bi bil velik poudarek na etičnosti in moralni drži. Nenazadnje nekaj moralno spornih dejanj lahko povzroči propad podjetja, ki ga občuti celotna skupnost.

Predlagane spremembe so težko uresničljive v kratkem časovnem obdobju. Vpeljati bi jih bilo potrebno v izobraževalni sistem in jih približati tako otrokom v vrtcu kot študentom na univerzah. Delovanje države se dotakne vsakega člana skupnosti. To ni samo stvar ekonomistov in politikov ampak celotne družbe, ki mora razumeti kako deluje.

Drugi sklop ukrepov bi podobno kot prvi zajemal dva dela. V prvem delu bi spremenili in povečali učinkovitost ter preglednost javnega sektorja. Njegova glavna naloga je, da pomaga vsakemu državljanu na poti skozi življenjski cikel, ki se začne z rojstvom, nadaljuje z varstvom in izobraževanjem, sledi delovno aktivno obdobje in upokojitev z dostojno starostjo. Skozi življenje državljana mora država zagotoviti dobro razvit zdravstveni, vzgojno izobraževalni, pokojninski sitem kot tudi pravičen sitem socialnih transferjev. Pri zadnjem je ključnega pomena, da prerazporeja sredstva od premožnejših k manj premožnim. Osnovni kriteriji mora biti posameznikov dohodek in njegovo celotno premoženje. Pri socialnih pomočeh je pomembno, da niso previsoke, ker s tem demotivirajo ljudi za delo. Sisteme bi bilo potrebno prilagoditi in povečati njihovo odzivnost na razmere v gospodarstvu in demografsko sliko določene populacije. S tem bi razbremenili proračun in preprečili porast javnega dolga v recesijah.

Dobre javne storitve imajo določeno ceno, ki jo ljudje plačajo z višjimi davki in prispevki. Preprosteje povedano, bolje se je odreči dobremu avtomobilu v zameno za biološka zdravila ob morebitnem raku, ob predpostavki, da večina ljudi preferira zdravje pred materialnimi dobrinami.

Drugi del ukrepov drugega sklopa sprememb, bi vključeval spremembe ekonomskega in pravnega okvirja države. V ustavi bi ohranili socialno, pravno in demokratično državo. Večji pomen bi bilo potrebno pripisati odgovornemu ravnanju tako z javno kot privatno lastnino v primerih, ko je od tega odvisno večje število ljudi. Delujoč pravni sitem z razvito sodno vejo oblasti bi pohitril postopke pred sodišči in povečal zaupanje državljanov v pravno državo ter enakost pred zakoni.  Dobro bi bilo zapisati, da lahko vodilna delovna mesta v javnem sektorju zasedajo moralno neoporečni ljudje.

Delujoča pravna država bi poleg zmanjšanja in pohitrenja birokratskih postopkov povečala gospodarsko aktivnost. Poseben pomen bi bilo potrebno nameniti socialnemu podjetništvu in večji vlogi delavcev v lastniških strukturah podjetji. S tem bi zaposlene dodatno motivirali za obstoj in razvoj podjetji na trgih. Podjetja bi prišla do novih kapitalskih virov financiranja preko izdaj novih delnic in posledično manjšo odvisnost od bančnega sistema. Tržno gospodarstvo bi moralo zasledovati principe trajnostnega razvoja in vključevati poleg ekonomskih tudi socialne in okoljske dejavnikov za dvig narodove blaginje.

V veliko pomoč pri uvedbi sprememb bi bila informatizacija procesov v javni upravi. Omogočila bi zmanjšanje števila zaposlenih, ki bi si službo poiskali v gospodarstvu. Elektronsko glasovanje na volitvah in predlaganih referendumih bi približalo odločanje o pomembnih stvareh ljudem. Informatizacija bi zmanjšala birokratske ovire za državljane in podjetja. Poleg tega bi se povečala preglednost javne porabe na eni strani in učinkovitost javne uprave na drugi strani.

Država mora zagotoviti pravno in socialno varnost, ki omogoča odgovornemu posamezniku nemoten razvoj, kreativnost in samoiniciativnost pri doseganju življenjskih ciljev. V zgodnjih letih bi ga izobraževala, v delovno aktivni dobi bi mu stala ob strani na starost pa poskrbela za polno jesen življenja. Omenjene javne storitve imajo svojo ceno, vendar jo je vredno plačati za višjo blaginjo celotnega naroda.

 

VELIKA NOČ IN ZELENA LUČ NA SEMAFORJU

»Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih.« Wikipedija

Na veliki petek je bilo praznično vzdušje prisotno na vsakem koraku. Promet v mestu se je zgostil nekaj ur prej, kot je to običajno za navaden delovni dan. Ljudje so hiteli domov, spet drugi po zadnjih nakupih. Vsi smo se veselili podaljšanega konca tedna. Z delom v službi smo zaključili predčasno, zato sem se za spremembo, odpravil na kosilo v največje nakupovalno središče v prestolnici.

Odločitev sem obžaloval že na krožišču pri Žalah, ko sem stopil na zavoro.  Vprašal sem se, kako sem lahko pozabil na gnečo v trgovinah ob praznikih. Na radiju sem poiskal všečno glasbo in se udobno namestil na sedežu. Prepustil sem se toku pločevine, ki se je počasi valila proti trgovinam. Med tem sem opazoval ljudi, ki so se vozili mimo mene v nasprotni smeri. Nekaterim je iz obraza izžarevala zamorjenost, drugi so klepetali po telefonu, kadili, si na glas prepevali ali pa brezizrazno strmeli predse na cesto.

Na semaforju se je končno prižgala zelena luč. Po dolgem času sedenja v avtu, se jo razveseli vsak voznik. Kljub velikemu veselju ob pogledu na zeleno svetlobo, se kolona pred mano ni premaknila niti za centimeter. Sekunde so tekle, mi pa smo stali na mestu, ko se je spet za trenutek prižgala rumena in takoj za njo rdeča luč. Križišče se je dušilo v prometu. Tako mi je kmalu postalo jasno, da je zelena luč le lažno upanje, ki še ne pomeni, da se bo kaj premaknilo na bolje.

Registrsko številko avtomobila pred mano sem znal že na pamet, ko sem pomislil, koliko ljudi sploh razume resničen pomen velike noči. Če bi sklepal po gneči v trgovini, bi prišel do preprostega zaključka; živim v sila krščanski državi. Po slabi uri premikanja nog iz zavore na slopko in plin, sem se nazadnje le pripeljal na točko nič.

Gospa pred mano z živo rdečimi lasmi in kipečim telesom je komaj porivala grmado hrane,  v do zadnjega kotička napolnjenim nakupovalnim vozičkom. Poleg nje je stopical suh mož s črno denarnico v eni roki, z drugo roko pa je držal hčerko z roza trakom v laseh. Sam pri sebi sem se nasmehnil potem, ko sem videl okrog mamičinega vratu zlato verižico s križcem. Pomislil sem na krščanski ideal srečne družine, ki se veseli zmage življenja nad smrtjo skupaj z vesoljno Cerkvijo. Sporočilo Velike noči so prišli iskati naravnost v trgovino. Smisel praznika vidijo na obloženi mizi, na kateri se bo bohotila blagoslovljena šunka, pirhi in potica. Kakšen je simbolen pomen posta pred praznikom, samega praznika in pripadajočih jedi niti ni pomembno.

Ob velikih cerkvenih praznikih podležejo sodobni potrošniško-kapitalistični miselnosti, tako zavesti kristjani kot tisti, ki se razglašajo za neopredeljene. Razlogi zato so različni, nekateri povezani z religijo, spet drugi zgolj iz tradicije. Brez pravega pomena, se tako vsako veliko noč poje na tisoče šunk in jajcev kar tako iz navade.

Podobno kot zelena luč na semaforju ne pomeni nujno nadaljevanja poti, tako prazniki in z njim povezane velikonočne jedi ne pomenijo ničesar, če ne verujemo in razumemo sporočila, ki ga s sabo nosi največji krščanski praznik. Na mizi pred sabo imamo lahko najboljšo šunko, potico z imenitnim orehovim nadevom, ekološko pridelan hren in jajca iz proste reje pa zato ne bomo nič bolj dojeli sporočila velike noči. Bomo pa obnovili zaloge maščobe v podkožju in povečali prisotnost škodljivega holesterola v krvi.

ZA

»Menimo, da je ureditev otrok in družin, kot je pripravljena v Družinskem zakoniku ustrezna in nujno potrebna za ureditev pravic teh otrok in njihovih družin, je tudi nujno potrebna, da je čim prej sprejeta, kar pomeni, da stopi tudi v veljavo in izvajanje…« (Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije)

V nedeljo  bomo odločali na referendumu  o novem  Družinskem zakoniku. Zakon tako ali drugače posega v življenje slehernega državljana. Obravnava občutljivo področje odnosov med ljudmi, na katere država ne more neposredno vplivati v demokratičnih družbah. Kljub temu pa je zaželjeno, da v redkih primerih poseže ter zaščiti otroka pred najhujšim.

Družinski zakonik je zahtevna materija, zato jo povprečen državljan težko razume.  Potrebno je dobro poznavanje prava, sociologije in psihologije, da bi lahko ustrezno razumeli posamezne člene v zakonu in širšo problematiko. Zato je bila pobuda Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, ki je sprožila referendum, neustrezna – nenazadnje je Družinski zakonik kompromis večletnega usklajevanja. Potrebno je zaupati strokovnjakom kot so Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije, Društvu psihologov Slovenije in Predsedstvu Slovenskega sociološkega društva.

Strokovni argumenti so vsekakor na strani podpornikov družinskega zakonika. Vendar to še ne zadošča, da bi bil zakon potrjen na referendumu.  Zavajanje in nesramne laži nasprotnikov, se bolj dotaknejo preprostih ljudi. Namenoma si posamezne člene zakona napačno razlagajo in s tem strašijo. Razprava je postala ideološko obarvana. Vanjo so se vključile vse verske skupnosti z dolgo tradicijo zatiranja svobodne družbe, še posebej žensk. Njihovo zavzemanje za družine je predvsem vsiljevanje njihovega ozkega pogleda na svet. Nimajo strokovnih in znanstveno podkrepljenih argumentov. Njihove vrednota je predvsem laž in zavajanje ljudi s samooklicanimi strokovnjaki.

Za otrokov razvoj sta najboljša mama in oče. Žal pa določene življenjske situacije pripeljejo do tega, da to ni mogoče. V takšnih primerih je potrebno in pravilno, da država poseže s svojimi institucijami in v največji meri zaščiti najbolj nemočne – otroke. Nenazadnje zakonodajalec ne more spreminjati naravnih zakonov ampak ureja medsebojne odnose v družbi. Z nobenim zakonom ni mogoče preprečiti drugačnih vrst družinskega življenja, lahko pa jih prepoznamo in ustrezno zakonsko uredimo. Zatiskanje oči pred življenjsko realnostjo v praksi bi bilo nesmiselno, zato bom v nedeljo glasoval ZA Družinski zakonik.

JEZUS BI PODPRL DRUŽINSKI ZAKONIK

»Od ondod grede je zagledal Jezus pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so farizeji to videli, so govorili njegovim učencem: »Zakaj je vaš učenik s cestninarji in grešniki?« Ko je Jezus to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve.’ Nisem namreč prišel klicat paravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13).

O življenju apostola Mateja, čigar grob se nahaja v Salernu je znanih malo zgodovinskih dejstev. Cestninar Levija Matej je za tiste čase opravljal nečastno delo. Pobiral je pristojbine za tetrarha Heroda Antipa. Cestninarji ali mitničarji so pri pobiranju prispevkov ljudi grdo goljufali, zato so bili pri Judih na na slabem glasu. Družba jih je uvrščala med pogane, očitne grešnike, roparje in razbojnike. Zaradi tega farizeji niso hoteli imeti z njimi nikakršnih opravkov. Jezus pa je na veliko začudenje ljudi, povabil v svoje vrste ravno osovraženega cestninarja. Po njihovem prepričanju, bi ga moral kaznovati ne pa z njim kositi za isto mizo.

Podobno se je postavil na stran šibkejšega v zgodbi o prešuštnici. Farizeji so pred njega pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri nečednem početju. Pričakovali so, da jo bo ukazal kamenjati kot je bilo običajno za tiste čase. On pa se je sklonil in pisal s prstom po pesku. Še naprej so ga spraševali, ko je rekel, da kdor je brez greha naj jo prvi kamenja. Tako so drug za drugim odšli. Tudi v tem primeru se je Jezus postavil na stran šibkejše, zaničevane in na smrt obsojene žene. Ni jo obsojal in moraliziral o tem kaj ne sme početi v zakonu z možen. Namesto tega jo je zaščitil in ji odpustil njene grehe.

V Svetem pismu je polno zgodb v katerih se je Jezus postavil na stran grešnikov, ubogih, bolnikov in tistih, ki jih je družba zavrnila. Nikoli ni poslušal večinskega glasu ljudstva in zagovarjal oblastnike ter bogataše. Svojo energijo je posvetil pomoči potrebnim. Pri tem jih ni obsojal za napake, ampak jim je odpuščal in s svojim zgledom privabljal nove simpatizerje. Nenazadnje je s svojo pokončno držo postal tako moteč za oblast, da so ga obsodili na smrt s križanjem.

Če njegove ideje iz pred dveh tisočletji prenesemo v sedanjost lahko lahko ugotovimo, da bi pogosto polnil naslovnice časopisov s pretresljivimi novicami. Dnevniki bi se začenjali z reportažami o čudežno ozdravelih ljudeh. Oblastnikom zagotovo ne bi bil všeč s svojo pokončno držo in pogledom na svet, ki se nikakor nebi skladal s kapitalistično miselnostjo sodobnega človeka.

Najbolj bi bil razočaran nad svojo zapuščino – Cerkvijo. Spoznal bi, da se je uklonila moči kapitala, njegove besede pa izrabila za lastno pridobivanje dobrin na zemlji. Zanemarila je uboge, ljudi zaničevane s strani večinskega prebivalstva. Moralizirati je začela  iz zlatih soban o njegovem nauku. Jezusovo ime je nenazadnje uničila in povzročila, da vedno manj ljudi posluša njegovo besedo. Postavila se je v vlogo sodnika, ki odloča o tem kaj je naravno, kaj je moralno in kaj lahko pokonča družbo. Ljudje pa so opazili velik razkorak med njenimi moralnimi izpadi in dejanskim početjem. To se kaže v osipu vernikov in ne zanimanju mladih za redovniške in duhovniške poklice.

Lahko si predstavljate Jezusov obisk Mariborske nadškofije in njegov pogled na sporno poslovanje. Bi jim svetoval molčanje in prelaganje odgovornosti na gospodarsko krizo ali pa bi razmetal stvari, kot je to storil v templju v Jeruzalemu, potem ko so ga spremenili v tržnico. Razprodal bi premoženje in ga razdelil med tiste, ki ga potrebujejo za dostojno življenje. V času svojega delovanja na zemlji ni potreboval razkošnih dvoran, kamel in sužnjev, ki bi skrbeli za njegovo udobje.

Zanimivo bi bilo opazovati, kako bi ravnal v kampanji o novem družinskem zakoniku. Dvomim, da bi se postavil na stran nasprotnikov. Odpustil bi jim vse žalitve, blodnje in zavajanja, ki so jih izustili v zadnjem času ter se postavil na stran podpornikov. Zagovarjal bi pogosto zaničevane, preganjane in s strani najbolj uglednih kristjanov označene za nenaravne ljudi. Postavil bi se na stran otroka in njegovih pravic, ki jih ureja nov družinski zakonik. Tako kot je v svoje vrste povabil cestninarja Mateja ali pa preprečil kamenjanje prešuštnice, bi kosil s katero od »čudnih« družin. Kljub zgroženosti cerkvenih fanatikov, bi v nedeljo na referendumu po maši obkrožil besedico za. Apostol Matej pa bi podobno kot takrat farizeje, tokrat pa goreče nasprotnike zakonika označil za bele grobove, ki so na zunaj beli navznoter pa smrdeči.

RITOLIZNIKI in RITOLIZNIŠTVO

»Nevarno je biti iskren, če nisi neumen.«  Oscar WILDE

Beseda ritolizništvo ni zapisana v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. To pa še ne pomeni, da jo v vsakdanjem življenju nihče ne uporablja. Googlov iskalnik je našel 7.130 zadetkov. Večino besed je odkril na različnih forumih s sproščeno slovenščino. Zamenjal bi jo lahko s katero drugo besedo ali besedno zvezo, vendar sem se vseeno odločil zanjo. Nenazadnje je domača tvorjenka iz besed rit in lizanje. Poleg tega sem našel povezavo pri glagolih premikanja v frazemih slovenskega knjižnega jezika: vulg. lesti komu v rit ‘izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost’.

Ritoliznik je tisti, ki se slinasto prilizuje, drugim izkazuje pretirano prijaznost, nadvse hvali druge z namenom pridobiti pozornost in naklonjenost. Veliko se jih nahaja okrog ljudi, ki imajo moč pri odločanju ali uživajo poseben družbeni status. Privlači jih približno tako kot gnoj mušice ali svetloba ponoči komarje.

Prepričan sem, da bi besedi ritolizništvo velika večina ljudi pripisala slabšalen pomen. Predstave so  izrazito negativne, čeprav je to pogost družbeni pojav.  Starši nas tega naučijo že v zgodnjem otroštvu. Določeni otroci dajejo vtis, da so bolj pridni in posledično bližje staršem. To jim prinese določene ugodnosti. V vrtcu kjer so soočeni z večjo konkurenco si priviligiran status izborijo  z risbico za vzgojiteljico. Pri tem so lahko še bolj uspešni, če jim pomagajo skrbniki z nekaj dekagrami kave in bombonijero za vzgojiteljico.  Vedenjski vzorci se nadaljujejo skozi celoten proces izobraževanja, kjer pogosto priljubljenost pri učitelju pretehta znanje. Prve ekonomske učinke ritolizništvo prinese v službi. Prijateljevanje z nadrejenimi pripomore pri napredovanju in dodeljevanju različnih nagrad za delovno uspešnost. Ocene so subjektivne in ocenjevalci pogosto spregledajo, da imajo nekaj v riti.

Z moralnega vidika, bi lahko vedenje ritoliznikov označil z besedo zavržno. Vzrok zato je predvsem njihova neiskrenost. Poleg tega pogosto potlačijo sebi enake za lasten napredek. Kljub nemoralni drži pa imajo veliko možnosti, da bodo v življenju »uspeli«. Veliko ritoliznikov se pri plezanju proti vrhu družbene lestvice znajde na zavidljivih položajih tako v politiki kot gospodarstvu.

Po drugi strani so ritolizniki ljudje z dobro razvito čustveno inteligenco. V prenesenem pomenu ima vsak nadrejeni drugačno danko, zato je potrebno vedno znova prilagoditi strategijo prodiranja v rit. Nekaterim osebam ritolizništvo ugaja in ga nagrajujejo spet drugi ga sovražijo. Pri slednjih je potrebno biti še bolj pazljiv, da tega ne zaznajo. Za uspešno lezenje v rit je potrebnih veliko izkušenj in razumevanja človeške psihologije. Zato si iz tega vidika ritolizniki zaslužijo vso spoštovanje.

Pogosto so bolj od ritoliznikov odbijajoči navidez pošteni in moralni ljudje. Na ves glas javno kritizirajo ritolizništvo iz enega samega razloga. Pri lezenju v rit niso bili uspešni, zato nevoščljivo udrihajo po tistih, ki so bili pri tem bolj spretni. Če so tako moralni in duhovno razviti, jih navaden ritoliznik nebo razburil niti do te mere, da bi mu namenili besedo, kaj šele, da bi jim dvignil pritisk in s tem škodljivo vplival na njihovo zdravje.

Na življenje lahko gledamo med drugim tudi kot na tekmo. Naši južni sosedje bi temu rekli: »kdor je jači ta tlači.« Ta modrost pogosto drži v mikro svetu med mikroorganizmi ali pa na makro ravni med živalmi. Da pa ni življenje igra brez pravil poskrbijo nenapisani zakoni, ki nam hitro odvzamejo srečo in notranji mir, če kršimo katerega od njih.

NOVOROJENČEK NA FACEBOOKU

»Življenje gre naprej, spomini ostanejo v srcu.«

Pravijo, da če nimaš Facebooka ne obstajaš. Predvsem pri mlajših generacija to v veliki meri drži. Pogruntavščina je spremenila življenja milijonom ljudem po vsem svetu. Omogočila je preprosto povezovanje ljudi, širjenje misli in slik. Slednje pa je prineslo pozitivne in negativne posledice.

Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg  je v nekem intervjuju izjavil, da je pretirana skrb za zasebnost stvar preteklosti. Tako je komentiral eno od spornih nastavitev zasebnosti, ki jo je Facebook uvedel v preteklosti. Ljudje se pogosto ne zavedajo, da vse kar objavimo na Facebooku postane njegova last. Pravila zasebnosti so se skozi čas potihem spreminjala v škodo uporabnikov. Članek v New Yourk Timesu je nazorno pokazal, kako kompleksen in uporabniku neprijazen je sistem nastavitev zasebnosti. Ob tem omenja, da je dokument s pogoji o zasebnosti daljši od ustave ZDA. Težnje po večji dobičkonosnosti in posledično prodaji podatkov, se bodo samo še povečevale po prvi, javni prodaji delnic.

Nastavitve zasebnosti na Facebooku so vsekakor pomembne. Še bolj pomembna pa je naša samocenzura in zdrava kmečka pamet pri objavljanju vsebin. Vsak polnoleten, duševno zdrav človek se lahko samostojno odloči, katere dogodke iz zasebnega življenja bo delil s širšo javnostjo. Za razliko od mladoletnih oseb in komaj rojenih otrok, ki se še ne morejo odločati ali pa se ne zavedajo posledic objave določenih podatkov.

Med najbolj neokusne fotografije sodijo posnetki ploda iz ultrazvoka, novorojenčki, dojenčki na kahlici, med umivanjem v banji in celo dojenjem. Tako se otrokova fotografija pojavi na spletu pri najbolj intimnih opravilih, pri tem pa ni imel možnosti odločanja. Z drugimi besedami starši so ga zlorabili in bog ve zakaj delili njegovo telo s širšo javnostjo.

Če stvari zavrtimo naprej in preskočimo nekaj desetletji se vprašam, kako bi se počutil starš, ko bi otrok objavil fotografije očeta ali mame pri umivanju v domu za ostarele, hranjenju po katetru in zamenjavi plenice. Ob tem bi se še slikal in s fotografijo pohvalil pred vsemi prijatelji, kako dobro skrbi za svoja starša. Obraz pokojne mame pa bi nastavil za profilno sliko v znak žalovanja.

V obeh primerih gre za podobni skrajnosti iz začetka in konca življenja. Oba neizbežna dogodka sodita v intimo posameznika. Predvsem pri otrocih, ki se še ne morejo sami odločati. V njihovem imenu zanj skrbijo starši, ki pa se morajo zavedati, da to ni nov avto ampak človek, ki bo v dobi odraščanja razvil samostojno osebnost.

Profil na Facebooku razumem kot osebno blagovno znamko. Podobno kot podjetja na spletnih straneh ne razkrivajo svojih težav pri poslovanju tudi sam nebi delil svojih problemov z javnostjo. Nataša Pirc Musar je nekoč dala dober nasvet, da če nisi prepričan kaj bi objavil na Facebooku se zamisli, da imaš v dvorani pred sabo vse prijatelje, ki čakajo kaj jim boš pokazal. Med publiko bi videl ljudi, ki jim nikakor ne bi pokazal določene fotografije ali z njim delil misli, na katere pa si udobno nameščen v naslonjaču pozabil.

EKSTAZA SMRTI

»Komaj rojén, že goriš v ognju večera,

vsa morja so rdeča, vsa morja

polna krvi, vsa jezera, in vode ni;

vode ni, da bi pral svojo krivdo,

da bi opral svoje srce ta človek,

vode ni, da pogasil bi z njo

žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.«

(Srečko Kosovel)

Leta 1925 je Srečko Kosovel objavil pesem Ekstaza smrti v časniku Ljubljanski zvon. Pesem je ena najpristnejših, ekspresionističnih pesmi v slovenski književnosti. V njej pesnik vidi v prihodnost, kako se bo zahodna Evropa kot tipična predstavnica pridobitniške – kapitalistične družbe utopila in utonila v mlakah krvi. Kosovel je omenjal pokvarjenega človeka – tisočkrat mrtev človek – pokvarjen zaradi svoje sebičnosti, brezčutnosti, koristoljubja in pogoltnosti. Ob tem se je igral z nasprotji in barvami kar pa vzbuja neprijetna občutja kaosa, deformirane civilizacije, ki mora umreti, da bi naredila svet boljši. Kriki, vzkliki, stopnjevanja in ponavljanja odražajo skrajno čustveno dojemanje propada, ki pa se konča s pozitivnim sporočilom. Umreti mora vse nemoralno, da lahko zraste nov, boljši človek.

Pesem je nastala v času, ko so se nad Evropo zgrinjali temni oblaki. Nakazovale so se ideologije, ki so kasneje krvavo zaznamovale 20. stoletje. Kmalu je sprevidel genocidno naravo italijanskega fašizma in šibko Evropo, ki se ni bila sposobna upreti grožnjam totalitarnih sistemov. Zanimivo pa bi bilo prebrati Kosovelov pogled na stane v Evropi danes. Kaj bi zapisal o zdravju evropskega duha in o njeni prihodnosti. Bo legla v krsto temnih stoletji in za vedno zaspala ali pa jo lahko reši duhovna revolucija in nov moralno prerojen človek. Bi bil drugič še tako naiven in bi verjel, da se bo na pogorišču uničenja pojavil nov, boljši človek.

Veliko vode je preteklo od akta o ustanovitvi evropske skupnosti za premog in jeklo, ko se je zdelo, da je Evropa spredvidela prednosti povezanega delovanja, kulturno različnih narodov. Integracija se je od takrat naprej stopnjevala vse do današnje Evropske unije. Videti je bilo, da je združevanje evropskih narodov zgodba o uspehu. Visoka gospodarska rast, nizka brezposelnost, prost pretok kapitala, ljudi in storitev. Kljub kapitalističnemu sistemu ji je uspelo ohraniti »socialno državo«, o kateri lahko čez lužo le pobožno sanjajo.

Potem pa, »zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele — (vse je ekstaza!) —vse tone v žgočem, rdečem morju;« svetovne gospodarske krize, ki se je kot virus razširila iz Združenih držav Amerike. Optimizem se je razblinil in prepustil prostor temačnejšemu razpoloženju. Države so se bolj ali manj neuspešno trudile zaustaviti krizo. Osredotočile so se na makroekonomske številke in teorije v ekonomskih učbenikih. Pred krizo se je zdelo, da vse empirično dokazano deluje. Da ničelna obrestna mera centralne banke spodbudi gospodarsko aktivnost, da varčevanje rešuje dolžniško krizo in podobna zlata pravila, ki pa kar naenkrat ne delujejo v praksi. Kaj bodo centralne banke naredile ob novi recesiji, ki se kaže na obzorju. Zadolženim državam preostane varčevanje in nenehno zmanjševanje socialnih pravic, centralnim bankam pa tiskanje nič vrednega denarja.

Sporočilna vrednost številk je velika, zato se je pogosto smiselno opreti na številčno podprta dejstva. Po drugi strani pa imajo nekaj velikih slabosti. Ena izmed njih je popačenje stvarnosti, zaradi prevelikega posploševanja. Ni dobro, ko številke postanejo cilj v vladnih programih. Ko si voditelji zadajo, da bodo dolg države omejile v odstotkih glede na bruto domači proizvod in podobna »zlata« fiskalna pravila.  Pri tem pa zanemarijo ključne vzroke, ki se skrivajo za številkami.

Vzroki za nastanek krize so v nemorali ljudi. Sporno poslovanje globalne finančne korporacije kot je primer Lehman Brothers v Ameriki, vladno ponarejanje statistike v Grčiji, selitev industrije v tretje države zaradi izkoriščanje poceni delovne sile in povezovanje velikih svetovnih korporaciji z demokratično izvoljenimi predstavniki. Temu se je pridružilo še bolestno pehanje držav za konkurenčnostjo njihovih gospodarstev na račun zniževanja socialnih pravic in posameznikov individualizem. Potrošnik je postal kralj, ki je zanemaril sočloveka in okolje v katerem živi. »Morje preplavlja zelene poljane, morje večerne žgoče krvi, in rešitve ni in ni,..«

»Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to?«, je zapisal Kosovel pred slabim stoletjem, ko je zaslutil grožnje miru v Evropi. Podobne besede bi lahko uporabil danes, ko bi slišal populistične politike, videl izkoriščane delavce in propadla podjetja zaradi pogoltnih lastnikov in managerjev. Od takrat se ni veliko spremenilo, generacije po vojni so pozabile krvavo preteklost očetov. Vojne so postale oddaljene zgodbice senilnih ljudi na proslavah. Tako se zdi, da se iz tega nismo ničesar naučili, da se bo vse moralo spet ponoviti.

Kosovel je menil, da bo pokvarjen človek umrel v hudih mukah, temu se nebo moral izogniti niti otrok ali poštenjak, kajti narava je neizprosna in terja nedolžne žrtve. In ko bo zlata kraljica – Evropa legla v krsto bo sonce znova zašlo in rodilo se bo novo jutro na vzhodu. Kosovel je videl v Rusiji znanilko novega, pravičnega družbenega reda – socializma. Danes bi lahko Rusijo zamenjali s prav tako vzhodno državo Kitajsko, ki pa je prej kot rešitev nova težava za ostarelo Evropo. »Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče.«

SPOŠTOVANI OČE, SIN IN SVETI DUH

V  človeški omejenosti in nevednosti sem naletel na nekaj vprašanj, na katera pa ne najdem ustrznih odgovorov. Zato sem se odločil, da ti bom napisal pismo. Namen pisanja ni razčistiti nejasnosti, prav tako ne užaliti globoko verujočih ljudi. Gre za navaden in povsem neškodljiv razmislek smrtnika, ki bo svojo življenjsko pot zaključil tako kot milijarde ljudi na tem svetu. Nad okvirjenim človeškim umom sem že obupal, zato skušam stvari razumeti s srcem – intuicijo.

Ne obiskujem svete maše, čeprav naj bi bila to duhovna hrana za kristjane. Preprosto ne vidim smisla v mrmranju dolgočasnih, brezosebnih molitev. Spominjajo na suhoparne obrazce na upravnih enotah. Odvračajo me dolgi ponavljajoči obredi, monotona zborovska glasba in nenazadnje hinavski kristjani z dvojno moralo. Zanimivi pa so prebrani odlomki iz svetega pisma. V njih se kljub prirejenosti za Cerkev skriva veliko življenjskih modrosti. Žal pa ni možno sodelovanje pri njihovi interpretaciji. Zato se razlage spremenijo v dolgočasno besedičenje duhovnika pred oltarjem. Na mestu duhovnega poglabljanja ne potrebujem zlatih podob svetnikov, zavaljenih angelov, dragega marmorja, množice reflektorjev, zlatih kelihov in pisanih oblačil duhovnika, da bi verjel v tvojo veličino. Veliko več mi pomeni obisk gozda, topel pomladanski zrak pomešan z vonjem po cvetočih travnikih, prostran razgled iz bljižnjega hriba na razgibano dolino, pogled na belo morje hladnega zraka iz Velike planine ali pa kamnita pokrajina na Pagu z modrim morjem in nebom. Na teh mestih najbolj čutim del česa sem.

V različnih življenjskih preizkušnjah, pod vtisom močnih čustev naredim napake. Rešitve ne vidim v obisku svete spovedi. V takšnih trenutkih se oglasi vest, notranji glas, ki sam pove, kaj sem naredil narobe. Čutim se dolžnega stvari popraviti in se opravičiti tistim, ki sem jih prizadel. Naložena pokora duhovnika mi nikakor nebi preglasila notranjega glasu. Ne potrebujem posrednika. Komunicirava lahko neposredno. Podobno je z drugimi zakramenti. Občutek imam, da so nastali zato, da bi preprosti ljudje lažje verovali v neoprijemljive stvari.

Ustavno sodišče je pred kratkim dovolilo razpis referenduma na katerem bodo državljani odločali o primernosti družinskega zakonika. Cerkev je nad odločitvijo navdušena. Računa, da bo z igranjem na čustva preprostih ljudi dosegla zavrnitev. Borili se bodo v imenu družine. Žrtve pri tem nebodo pomebne. Padale bodo težke besede o isto spolno usmerjenih ljudeh iz ust tistih, ki zagovarjajo Jezusov nauk ljubezni.  Temu pa odločno nasprotuje moj notranji glas. Nimam srca, da bi bil nesramen do »trenirkarjev«, muslimanov, gejev, lezbijk, ciganov… Podobno kot tvoj sin ni kamenjal prešuštnice, tudi sam nebom obsojal ljudi, ki ne živijo v skladu z mojimi prepričanji. Vse kar šteje je njihova sposobnost ljubljenja sebe in sveta. Predvsem pa nihče od nas enakih ne more prevzeti vloge sodnika, ki bo presojal o tem kaj je prav in kaj je narobe. Nenazadnje smo vsi del tebe.

In ko enkrat bom umrl, ne potrebujem plačljivega prostora na pokopališču, dragega marmornatega spomenika s pozlačenimi črkami, kupov cvetja in plastičnih sveč. Še naprej bom živel v spominu ljudem, ki sem jim kaj pomenil. Pepel pa lahko raztresejo bližnji na prostoru, kjer sem se dobro počutil. Brez glasnih in dragih ceremonij.

Prepričan sem, da za moje razmišljanje in poslušanje notranjega glasu nebom kaznovan s peklom. Srce mi ni dovolilo sovražiti drugačnih, ne vidim smisla v starih obredih in ljudeh z umetno ustvarjenimi božanskimi lastnostmi. Preprosto ne morem, ker globoko v sebi čutim, da to ni prav.

V pismu sem te poosebil zaradi lažje predstave. Kljub temu, pa si te ne predstavljam kot starca, ki v siju gleda na zemljo iz nad oblaka. Vidim te v materiji, v vidni in nevidni energiji. Ljudje najpogosteje uporabljajo izraze, Bog, narava v eni od dobrih knjig polje ničte točke. Del tebe pa smo tudi mi s svojimi življenji. Podobni smo kapljicam v oblaku, ki skozi čas padajo proti neskončno velikemu oceanu energije. Ob združitvi bomo postali del nečesa, kar smo ves čas bili, čeprav smo na to v ritmu življenja pozabili.

Na pismo verjetno ne boš odgovoril v elektronski obliki. Tega niti ne pričakujem. Mogoče bo nastopil dan, ko bom preprosto razumel.

Lep pozdrav

 

Blaž