»Na žalost ne morete biti odprti za učenje, vse dokler ste zaprti za vse, razen za vašo resnico.« Bog
Tokratni zapis je drugačen od ostalih. Naj že na začetku poudarim, da se dotika globokih vprašanj, ki si jih zastavljamo med bivanjem na Zemlji. Pogosto naletimo na omejitve, ki preprečujejo, da bi našli in razumeli odgovore. V kolikor ne razmišljaš o smislu življenja, o svojem poslanstvu, življenju po smrti, skratka o duhovnosti v najširšem pomenu besede, potem te bom najverjetneje izgubil v naslednjih nekaj stavkih. S tem ni nič narobe. Mene bi izgubili kot bralca, če bi bral članek o nogometu. Nogomet me ne zanima, zato mu ne bi namenil minute časa pa naj pol sveta kriči, da je najpomembnejša postranska stvar na svetu.
Prej izpostavljena vprašanja sem zastavljal v različnih življenjskih obdobjih. Nekoliko več v času srednje šole, med preobrazbo iz otroka v odraslo osebo. Imel sem srečo, da sem srečeval zanimive ljudi, prinesli so kosti za glodanje, naj bodo to izkušnje, misli v pronicljivih pogovorih, knjige, ki so širile obzorja tudi na področjih nevidnih očem. Čeprav sem tudi načrtno iskal literaturo v knjižnicah pa se je vse omembe vredno zgodilo preko ljudi, ki so prišli in včasih hitro odšli iz življenja, pustili pa dragocene sledi.
Doziranje je bilo premišljeno, postopno, ni bilo preveč naenkrat, kar je pomembno, da se ne ustrašiš, ne naveličaš in da lahko novo vedenje ponotranjiš. Za mano je daljše obdobje, ko ni bilo časa za raziskovanje duhovnih dimenzij, kar je prvovrsten izgovor – priznam. Zadnja leta so bila mirna brez omembe vrednih težav, tudi zato ni bilo potrebe po raziskovanju. Kljub temu je globoko v meni tlela radovednost, želja po spoznavanju – odkrivanju.
Prejel sem vse zakramente, ki so se jih izmislili ljudje v Cerkvi, vendar jih nisem začutil v duhovnem smislu. Iz današnjega zornega kota bi rekel, da takrat nismo dovolj zreli. Podobno me niso nagovorili predstavniki Cerkve, kljub kritičnosti do institucije pa z veseljem spoznavam samooklicane dušne pastirje. Naslednje besede ne želim, da bi odzvanjale samovšečno, gre za globoka notranja občutja. Ne poznam duhovnika ob katerem bi začutil oblak pozitivne energije, tiso kar je težko opisati z besedami, prej dobim občutek, da bi potrebovali duhovno podporo, razvoj, tisto pravo izkušnjo, ki jo lahko doživiš in se jo ne da naučiti iz knjig ali spoznati kako drugače.
Zgodilo se je po naključju – tako se je zdelo na prvo žogo. Na prošnjo me je podjetje napotilo na učenje nemščine po posebni metodi, kjer jezik spoznavaš v sproščenem stanju (več o tem v drugem zapisu). Med pripravami na stanje sproščenosti sem srečal zanimivo mentorico (ne vem, če sem uporabil pravi izraz). Presenečeno je ugotovila, da me ne zanimajo izključno številke, ampak da sem odprt za različna področja v življenju. Predlagala je nekaj knjig, pogovorov – posnetkov na spletu, v nekaj dneh sem v knjigarni kupil knjigo Pogovor z Bogom 1, napisal jo je ameriški pisatelj Neale Donald Walsch. Naslov me je odvračal, vendar sem sledil intuiciji.
Knjiga me je nagovorila, ne spomnim se, da bi kdaj bral gradivo s tako velikim navdušenjem in predanostjo. V knjigi sem našel odgovore na vprašanja, ki sem jih zastavljal odkar pomnim. Razmišljal sem podobno, tokrat sem o tem bral, besede, povedi, vse se je skladalo s predstavami, imel sem občutek, da opisano poznam, čakal pa sem le na trenutek, da nekdo to ubesedi. Vsebino sem dobesedno požiral. Kdor je bral Sveto pismo ve, da je tam veliko prispodob, pisano je bilo v časih, ko so ljudje vedeli manj o univerzumu kot danes. Poleg tega so bila pričevanja večkrat prepisana, prevedena in »politično« cenzurirana ter prilagojena ljudem tistega časa. Tokrat sem v roki držal knjigo, ki povezuje sveto, če hočete duhovno dimenzijo s fizičnim svetom. Na nek način razloži Einsteinovo teorijo relativnosti in Veliki pok – nastanek vesolja. V knjigi ni navideznega, izmišljenega konflikta med znanostjo in religijo.
V nadaljevanju sem na kratko povzel vsebino, dele pa tudi dobesedno prepisal iz knjige. Izpostavil sem področja, ki so bila zanimiva iz mojega zornega kota. Knjiga je napisana v obliki dialoga. Avtor je postavljal vprašanja, Bog mu je odgovarjal. Čeprav je knjiga razdeljena na poglavja, se vsebine prepletajo in mestoma ponavljajo. Nekatera vprašanja oziroma odgovori so podobni in se pojavljajo na različnih straneh. V kolikor vas vsebina pritegne, boste čutili, da ste nagovorjeni, vam predlagam, da knjigo kupite, si jo izposodite in jo preberete v celoti. Če ste dobri v angleščini, jo preberite v izvirnem jeziku.
Knjiga Pogovor z Bogom 1 se dotika večine vprašanj, če ne vseh, ki smo si jih kdaj koli zastavljali o življenju, ljubezni, smislu in nalogi, ljudeh in razmerjih, dobrem in zlem, krivdi in grehu, odpuščanju in odrešitvi. Resnica je, da Bog govori z vsakim. Z dobrim in slabim. S svetnikom in podležem. In zagotovo z vsemi nami, ki smo nekje vmes. Na koncu dialoga je bilo pisatelju rečeno s strani Boga, da bodo izdelane tri knjige. Prva obravnava v glavnem osebne teme ter se osredotoča na izzive in priložnosti posameznikovega življenja. Druga obravnava globalnejše teme geopolitičnega in metafizičnega življenja na planetu ter izzive s katerimi se svet sooča danes. Tretja knjiga obravnava univerzalne resnice najvišje stopnje ter izzive in priložnosti duše.
Kako so nastale knjige?
Spomladi 1992 se je Nealu v obdobju velike noči zgodil fenomen. Bog je z njim spregovoril preko pisanja pisma. V tem obdobju je bil nesrečen, osebno, profesionalno in čustveno je bilo njegovo življenje kot velik neuspeh. Leta je zapisoval misli v obliki pisem, tokrat pa se je lotil pisanja pisma Bogu. Pismo je bilo zlobno, čustveno, zmedeno, polno obsojanja, s kupom jeznih vprašanj. Ko je načečkal poslednja vprašanja in hotel odložiti pero, je na njegovo presenečenje roka zalebdela nad papirjem, kot bi jo zagrabila nevidna sila. Pero se je začelo premikati samo od sebe. Nobene ideje ni imel, o čem bo pisal, toda zdelo se je, da je ideja prišla, zato se je odločil, da bo zaplaval z njo. Ven je prišlo: » Ali zares želiš odgovore na vsa ta vprašanja ali pa si samo daješ duška?«. Narekovanje je tako trajalo tri leta. Odgovori na vprašanja, ki jih je spravil na papir, niso nikoli prišla do njega, dokler ni bilo vprašanje do konca napisano in ni odstranil lastnih misli.
Kako se Bog pogovarja s človekom?
Eno izmed njegovih prvih vprašanj je bilo kako Bog govori in komu. Odgovor se je glasil: »Govorim vsem. Ves čas. Ni vprašanje, komu govorim, ampak, kdo posluša.« Nadaljeval je, da je besedo govoriti bolje zamenjati z besedo sporazumevati se, ker je bolj polna in natančnejša. Ko Bog skuša vstopiti v dialog preko besed sta udeleženca odvisna od neverjetne omejenosti besed. Bog se tako najpogosteje sporazumeva preko občutkov. Občutenje je jezik duše. Če hočeš vedeti, kaj je zate resnično, moraš preveriti, kaj resnično občutiš ob tem. V tvojih najglobljih občutjih se skriva najvišja resnica. Poleg občutkov se Bog sporazumeva tudi z mislijo. Misili in občutki niso eno in isto, čeprav se lahko pojavijo ob istem času. Pri sporazumevanju z mislijo pogosto uporablja podobe in slike. Iz tega razloga so misli učinkovitejše od golih besed kot orodji za sporazumevanje. Poleg občutkov in misli uporablja tudi izkušnje in ko občutki, misli, izkušnje odpovedjo, uporabi besede. Besede so najmanj učinkovite in kot take so najpogosteje napačno razumljene.
Tvoja izkušnja in tvoji občutki o določeni stvari predstavljajo tisto, kar dejansko intuitivno veš o tej stvari. Besede si samo prizadevajo simbolizirati tisto kar veš in lahko pogosto zameglijo tisto kar veš. Izziv pa je v razločevanju. Težko je razločevati med sporočili Boga in podatki iz drugih virov. Razločevanje postane enostavno, če sprejmemo osnovno pravilo: »Moja so vedno tvoja Najvišja misel, tvoja Najjasnejša beseda, tvoje Najveličastnejše občutje. Vse drugo prihaja iz drugega vira.« Ni pa nujno, da ga poslušaš, ker si sklenil, da so ga drugi slišali govoriti na vsako temo in moraš zato prisluhniti njim. S tem ko poslušaš, kar drugi ljudje mislijo, da so me slišali govoriti, ti sploh ni treba misliti. To je največji razlog, da večina ljudi zvaja moja sporočila na osebno raven. Mnogo varneje in lažje je sprejeti interpretacijo drugih, celo tistih, ki so živeli pred 2000 leti, kot poskušati interpretirati sporočilo, ki ga lahko dobivaš prav tem trenutku. Boga pa ne moreš spoznati, dokler si ne nehaš dopovedovati, da ga že poznaš, da si ga že slišal. Ne morem ti povedati svoje resnice, dokler mi ti ne boš nehal govoriti o svoji.
Kako je videti Bog in kako ga nagovoriti?
Bog nima oblike ali podobe, ki bi jo lahko razumeli. Lahko prevzame obliko ali podobo, ki bi jo lahko razumeli, toda potem bo vsak domneval, da je tisto kar je videl ena in edina oblika ali podoba Boga, na mesto ene izmed njegovih mnogih oblik in podob. Bog ne razkrije Božjega jaza skozi zunanje opazovanje ali iz njega, ampak skozi notranjo izkušnjo. In ko notranja izkušnja razkrije Božji jaz, zunanje opazovanje ni nujno. In če zunanje opazovanje ni nujno, potem notranja izkušnja ni mogoča. Četudi je razodetje zaprošeno, ne more biti, zakaj dejanje prošnje je izjava, ki je ni tam, da nič Božjega ni bilo razodeto. Takšna izjava proizvede izkušnjo. Kajti tvoja misel je ustvarjalna in tvoja beseda produktivna, tvoja misel in tvoja beseda skupaj pa sta veličastno učinkovita pri rojstvu tvoje realnosti. Pravilna molitev ni nikoli iz prošnje, ampak je molitev hvaležnosti. Hvaležnost je najmočnejša izjava Bogu, potrditev na katero je odgovoril preden je bil vprašan.
Kakšna je vloga Boga?
Naloga Boga ni, da ustvarja ali razstavlja okoliščine ali pogoje tvojega življenja. Bog je ustvaril tebe po svoji podobi in podobnosti. Vse ostalo si ustvaril sam z močjo, ki ti jo je podelil Bog. Bog je ustvaril proces življenja in življenje kot ga poznaš. Pa vendar ti je Bog podelil svobodno voljo, da narediš s svojim življenjem kar hočeš. V tem smislu je tvoja želja zate Božja volja zate. Svoje življenje živiš tako, kot ga živiš in o tem ne odločam jaz. To je velika iluzija, v katero ste se zapletli, da je Bogu tako ali drugače mar za to kar delate.
Bog o »nesreči« ljudi, ki so spoznali resnico …
V svoji mitologiji ste ustvarili bitje, ki ga imenujete hudič. Predstavljali ste si, da je Bog v vojni s tem bitjem misleč, da Bog rešuje probleme tako, kot jih vi. In naposled ste si dejansko predstavljali, da Bog lahko izgubi to vojno. To spodbija vse, kar trdite, da veste o Bogu, toda to ni pomembno. Živite svojo iluzijo in tako čutite svoj strah in vse to na podlagi vaše odločitve, da boste dvomili o Bogu. Toda kaj če bi se odločili drugače? Kakšen bo potem razplet? To ti povem: živel bi kot Buda ali kot je živel Jezus. Pa vendar, tako kot mnoge svetnike tudi tebe ljudje ne bodo razumeli. In ko boš skušal razložiti svoj občutek miru, svojo življenjsko radost, svojo notranjo ekstazo, bodo poslušali tvoje besede, vendar jih ne bodo slišali. Poskušali bodo ponavljati tvoje besede, vendar jih bodo razumeli po svoje. Spraševali se bodo, kako imaš lahko nekaj, česar sami ne morejo najti. In potem bodo postali ljubosumni. Kmalu se bo ljubosumnost sprevrgla v bes in v svoji jezi te bodo poskušali prepričati, da si ti tisti, ki ne razume Boga. Če jim ne bo uspelo iztrgati te tvoje radosti, te bodo hoteli poškodovati, tako velikanski bo njihov bes. In ko jim boš povedal, da ni pomembno, da celo smrt ne more zmotiti tvoje radosti niti spremeniti tvoje resnice, te bodo zagotovo ubili. Potem ko bodo začutili mir, s katerim si sprejel smrt, ti bodo rekli svetnik in te znova vzljubili. V naravi ljudi je namreč, da ljubijo, nato uničijo in potem znova vzljubijo to, kar najbolj čislajo.
Bog o fizičnem svetu relativnosti …
Človeška dejanja na najgloblji ravni poganja eno od dveh čustev: strah ali ljubezen. V resnici je le dvoje čustev – samo dve besedi v jeziku duše. To sta nasprotna pola velike polarnosti, ki sem ju ustvaril, ko sem izdelal vesolje in vaš svet, kot ga poznate danes. Dve točki – alfa in omega – omogočata sistem, ki ga imenujete relativnost. Brez teh dveh točk, brez teh dveh idej o stvareh ne more obstajati nobena druga ideja. Vsaka človeška misel in vsako človeško dejanje sta utemeljena bodisi na ljubezni ali strahu. To je tisto kar sem imenoval podporna misel. Ta je lahko bodisi misel ljubezni ali strahu. To je misel za mislijo. To je prva misel. To je primarna sila. To je surova energija, ki poganja motor človeške izkušnje.
Bog o napačnih predstavah ljudi (teologije) in o ljubezni ter strahu …
Potem ko si ustvaril miselni sistem o Bogu, utemeljen na človeški izkušnji namesto na duhovnih resnicah, ustvarjaš celotno realnost okoli ljubezni. To je realnost, ki je utemeljena na strahu ter zakoreninjena v idejo o strašljivem in maščevalnem Bogu. Njegova podporna misel je napačna, toda zanikati to misel bi bilo pokvariti celotno vašo teologijo. Čeprav bi bila nova teologija, ki bi jo zamenjala, resnično tvoja odrešitev, je ne smeš sprejeti, kajti ideja Boga, ki se ga ni treba bati, ki ne bo sodil in ki nima nobenega razloga za kaznovanje, je preprosto preveč mogočna, da bi jo lahko zaobjela celo tvoja najveličastnejša predstava o tem, kdo in kaj Bog je. Realnost ljubezni utemeljene na strahu, obvladuje tvojo izkušnjo: dejansko jo ustvarja. Kajti ne le, da vidiš sebe, kako sprejemaš ljubezen, ki je pogojena, ampak se tudi opazuješ, kako jo na isti način daješ.
Strah je energija, ki se krči, zapira, vleče vase, teče, skriva, kopiči, škoduje. Ljubezen je energija, ki se širi, odpira, pošilja iz sebe, ostaja, razkriva, deli, zdravi. Strah ovija naše telo v oblačila, ljubezen nam omogoča, da stojimo nagi. Strah se oklepa in drži vsega, kar imamo, ljubezen vse, kar imamo razdaja. Strah zgrabi, ljubezen spusti. Strah žre, ljubezen pomirja. Strah napada, ljubezen izboljšuje. Vsaka človeška misel, beseda in dejanje so utemeljeni na enem ali drugem čustvu. Nobene izbire nimaš glede tega, ker ne obstaja nič drugega, med čimer bi izbiral. Vendar pa je tvoja svobodna odločitev, kaj izmed dvojega boš izbral.
Kaj je najgloblja skrivnost življenja?
Najgloblja skrivnost je, da življenje ni proces odkrivanja temveč proces ustvarjanja. Ne odkrivaj samega sebe, ampak se na novo ustvari. Zatorej si ne prizadevaj odkriti, kdo si, temveč si prizadevaj določiti, kdo hočeš biti. Tvoja duša vse ve, kar mora vedeti, ves čas. Nič ji ni skrito, nič ji ni neznano. Pa vendar vedeti ne zadostuje. Duša si želi izkusiti. Zase lahko veš, da si velikodušen, toda če ne narediš nečesa, kar pokaže tvojo velikodušnost, imaš samo koncept. Edina želja tvoje duše je, da spremeni največji koncept o sebi v največjo izkušnjo. Dokler koncept ne postane izkušnja, je vse, kar domneva.
Kako je nastalo vesolje?
Na začetku je bil JE edino, kar je bilo, in ni bilo ničesar drugega. Pa vendar VSE, kar je, ni moglo poznati sebe – kajti VSE, kar je, je vse, kar je bilo, in ničesar drugega ni bilo. In tako VSE, kar je … ni bilo. Kajti v odsotnosti nečesa drugega VSE, kar je, NI. To je veliki JE/NI, na katerega so se sklicevali mistiki od začetka časa. Zdaj je VSE, kar je vedelo, da je vse, kar je – toda to ni zadostovalo, ker za svojo najvišjo veličastnost vedelo konceptualno, ne izkustveno. Pa vendar je doživetje samega sebe tisto, po čemer je hrepenelo, ker je hotelo vedeti, kakšen občutek je biti tako veličasten. VSE, kar je ni moglo vedeti, kakšen je občutek biti veličasten, dokler se ni prikazalo tisto, česar ni. V odsotnosti tistega, česar ni, tisto kar JE, ni. Ta energija – ta čista, nevidna, neslišna, neopazovana in zatorej neznana komurkoli drugemu energija – se je odločila, da bo izkusila sebe kot najvišjo mogočo veličastnost. Če je hotela to doseči, je spoznala, da bo morala uporabiti referenčno točko znotraj. Povsem pravilno je sklepala, da bo vsak delež sebe nujno moral biti manj kot celota, in če je zatorej TO preprosto razdelilo sebe na deleže, se je lahko vsak delež, ki je manj kot celota, ozrl nazaj na preostanek sebe in videl veličastnost. In tako je VSE, kar je razdelilo sebe – in postalo, v enem samem veličastnem trenutku, to, kar je to, in to kar je tisto. Prvič sta to in tisto obstajala precej vsaksebi. Pa vendar je oboje obstajalo simultano. Tako so nenadoma obstajali trije elementi. To, kar je tukaj. To kar je tam. In to, kar ni niti tukaj nit tam – kar pa je moralo obstajati, da bi lahko tukaj in tam obstajala. Tisti, ki menijo, da je Bog Vse, kar je, in Vse, česar ni, so tisti, katerih razumevanje je pravilno.
V trenutku te velike eksplozije od znotraj je Bog ustvaril relativnost – največje darilo, ki ga je kadarkoli dal sebi. Iz nestvari je tako skočilo VSE – duhovni dogodek, slučajno povsem združljiv s tistim, kar vaši znanstveniki imenujejo teorija Velikega poka. Ko so elementi vsega drveli naprej, je bil ustvarjen čas, kajti stvar je bila tukaj, potem pa tam – in čas, ki ga potrebujemo, da pridemo od tod do tam, je merljiv. Tako kot deli sebe, ki so vidni, začnejo, povezani drug z drugim, opredeljevati same sebe, tako je tudi z deli, ki so nevidni. Bog je vedel, da za obstoj ljubezni – ali pa za to, da ta spozna sebe kot čisto ljubezen – potreben tudi obstoj njenega čistega nasprotja. Torej je Bog ustvaril veliko polarnost, absolutno nasprotje ljubezni – vse, kar ljubezen ni, in temu danes pravimo strah. V trenutku, ko je strah začel obstajati, je lahko obstajala ljubezen kot stvar, ki jo je bilo mogoče izkusiti. Tako ste si izbrali, da boste personificirali čisto ljubezen z likom, ki ga imenujete Bog, tako ste tudi izbrali, da boste personificirali brezmejen strah z likom, ki mu pravite hudič.
Človek je del Boga …
Vaše religije pravijo, da smo bili ustvarjeni po božji podobi. To ne pomeni, kot so namigovali nekateri, da so naša fizična telesa podobna (čeprav lahko Bog prevzame katerokoli fizično obliko, ki jo izbere iz določenega razloga). To pomeni, da je naše bistvo isto. Sestavljeni smo iz enakih snovi. Mi smo ista snov. S samimi enakimi lastnostmi in sposobnostmi – skupaj s sposobnostjo ustvariti fizično realnost iz redkega zraka. Po načrtu boste kot čisti duh vstopili v pravkar ustvarjeno fizično vesolje. To pa zato, ker je fizikalnost edini način, da izkustveno spoznate tisto, kar poznate konceptualno. To je prav za prav tudi razlog, da sem sploh ustvaril fizično vesolje – in sistem relativnosti, ki ga upravlja in celotno stvarstvo. Ko si vstopil v fizično vesolje, si izgubil spomin na samega sebe. To ti omogoča, da izbereš to, kar si, namesto da bi se tako rekoč zbudil v gradu. Ravno v dejanju izbire tega, kar si, namesto da se ti samo pove, da si del Boga, izkusiš samega sebe kot v celoti prepuščeno izbiro, kar je po definiciji Bog. Ti si, si vedno bil in vedno boš božanski del božanske celote. Ravno zato se dejanje vnovične pridružitve celoti, vrnitve k Bogu, imenuje spominjanje.
V absolutu ni nobene izkušnje, samo vedenje. To je božansko stanje, največja radost pa je bivanje. Bivanje lahko dosežemo samo po izkušnji. Evolucija poteka takole: vedeti, izkusiti, bivati. To je sveta trojica, trojnost, ki je Bog. Bog je oče vedenje – roditelj celotnega razumevanja, skrbnik celotne izkušnje, kajti česar ne veste, tistega ne morete izkusiti. Bog sin je izkušanje – utelešenje, insceniranje vsega, kar Oče ve o sebi, kajti ne morete biti tisto, česar niste izkusili. Bog sveti duh je bivanje – raztelešenje vsega, kar je sin izkusil o sebi. Troedino resnico v subtilnih življenjskih razmerjih prepozna vsak, ki se je ukvarjal s takšnimi razmerji. Nekateri vaši duhovniki so opisali troedino resnico kot oče, sin in sveti duh. Nekateri vaši psihiatri uporabljajo izraze višja zavest, zavest in podzavest. Nekateri vaši spiritiualisti pravijo um, telo in duh. Nekateri znanstveniki vidijo energijo, snov, eter.
Kaj je prav in kaj je narobe?
Nikoli nisem postavil prav in narobe, naredi ali ne naredi. Če bi kaj takega storil, bi te popolnoma oropal tvojega največjega daru – priložnosti, da delaš, kakor ti je drago, in izkusiš posledice tega; možnosti, da se ustvariš na novo v podobi in po podobnosti s tem, kdor v resnici si; prostora, da proizvedeš realnost vedno višjega sebe, ki temelji na tvoji najveličastnejši ideji o tem, česar si sposoben.
Ali obstaja pekel?
Pekel je nasprotje radosti. Je neizpolnjenost. Pomeni, da veš, kdo in kaj si, pa tega ne izkusiš. To je biti manj. To je pekel in nobenega večjega pekla ni za dušo. Toda pekel kot prostor, o katerem fantaziraš, kjer se cvreš v večnem ognju in obstajaš v nekem stanju brezkončnega trpinčenja, ne obstaja. Povem ti, da takšna izkušnja po smrti, ki so jo zgradile vaše na strahu utemeljene ideologije ne obstaja. Pa vendar obstaja izkušnja duše, ki je tako nesrečna, tako nepopolna, toliko manj kot celota, tako ločena od največje božje radosti, da je to zanjo pekel. Toda povem ti, da vas ne pošiljam tja niti ne prispevam k temu, da te doleti ta izkušnja. Samo ti sam od sebe ustvarjaš izkušnjo. Pa vendar, celo ta izkušnja ni nikoli večna. Ne more biti, kajti v mojem načrtu ni, da boš za vekomaj ločen od mene. In vse dokler eden od naju ohranja resnico o tebi, bo resnica o tebi na koncu prevladala.
Kako ustvarjamo – poustvarjamo izkušnjo življenja?
V življenju se ne zgodi prav nič, kar ni bilo prej v misli. Misli kot magneti k tebi privlečejo posledice. Misli niso vedno očitne in s tem vzročne kot, na primer: »Zbolel bom za hudo boleznijo.« Misel je lahko in običajno tudi je mnogo bolj diskretna od tega. »Nisem vreden tega da živim. Moje življenje je vedno v razsulu. Zguba sem. Bog me bo kaznoval. Utrujen sem od življenja.« Misli so zelo tenkočutna pa vendar izjemno močna oblika energije. Besede so manj rahločutne, gostejše. Dejanja so najgostejša med vsemi. Dejanje je energija v težki fizični obliki in težkem pogonu. Ko misliš, izgovoriš in udejanjiš negativni koncept, kot je »zguba sem«, spraviš v gibanje ogromno ustvarjalne energije. Čisti čudež je, da stakneš samo prehlad. Zelo težko je preobrniti učinke negativnega mišljenja, potem ko je enkrat prevzelo fizično obliko.
Kaj se zgodi po fizični smrti telesa?
Kar se zgodi v življenju po tem življenju je daleč preveč neverjetno, da bi to lahko opisali z izrazi, ki jih lahko razumeš – kajti izkušnja izhaja iz druge dimenzije in se dobesedno izmika opisu s tako resno omejenimi orodji, kot so besede. Dovolj je, če rečem, da boš imel priložnost znova pogledati svoje zdajšnje življenje brez bolečine ali strahu ali obsojanja z namenom, da se odločiš, kaj občutiš ob svoji izkušnji tukaj in kam bi rad od tam odšel. Mnogi med vami se bodo odločili, da pridejo nazaj sem, da se vrnejo na ta svet gostote in relativnosti po novo priložnost, da izkusijo, kaj se bodo odločili in kaj bodo izbrali v zvezi s svojim jazom na tej stopnji.
Blaž ○ Blog 