PORTUGALSKA

˝Neskončno morje, neskončno sonce.

Morda bova našla prostor, da bi posejala sanje.

Neskončne sanje, neskončne želje.˝ Elza Budau

Ležal sem na ležalniku pod velikim senčnikom, z napol priprtimi očmi sem opazoval ritmično valovanje morja in poslušal glasbo na telefonu. Pozornost je pritegnila narodna zabavna pesem Jadraj z menoj, v izvedbi Ansambla bratov Avsenik. Izbrane besede, čutno stakne v verze, je napisala legendarna Elza Budau. Sporočilo pesmi se je dopolnjevalo s pogledom na neskončno morje. Obzorji kjer se združita nebo in voda v ravno črto, ne manjka na Portugalskem z 943 km obale, ob kontinentalnem delu države. Bližina prostranega ocena je skozi tisočletja zaznamovala pokrajino in civilizacije, ki so poiskale prostor pod soncem, na skrajnem robu stare celine.

Dvotedenski obisk Portugalske sem začel načrtovati dobra dva meseca pred odhodom. Prvi korak je bil nakup letalskih kart, zaradi majhnih razlik v ceni letov s sosednjih letališč, sem jih kupil pri domačemu letalskemu prevozniku. Kmalu po nakupu so v javnost prišla namigovanja o bankrotu družbe, zato je nad potovanjem visela senca dvoma. Na koncu se je vse dobro izteklo in prva – upam, da ne zadnja izkušnja z Adrijo, je bila pozitivna. Do Lizbone sem priletel preko Evropske prestolnice s Portugalsko letalsko družbo. Prvi vtisi niso bili pozitivni, noč je bila hladna in vetrovna. Temperature so se spustile pod dvajset stopinj, zaradi vetra je bil občutek mraza izrazitejši. Med čakanjem na Uberjevega taksista, sem v nahrbtniku poiskal dolge rokave. Na poti do prvega prenočišča sem opazoval lična pročelja hiš, oblečena v ploščice z vzorci, med njimi pa so bile tudi podrte in zapuščene zgradbe, kaotična električna napeljava, parki z mogočnimi drevesi in palmami.

Hiša v Portu (Foto: Blaž)

Naslednji dan je sledila vožnja z vlakom do Porta – drugega največjega mesta na severu Portugalske. Vlak je prečkal reko Douro, ki deli mesto v velikosti Ljubljane na dva dela. Ocean in reka sta zaznamovala zgodovino mesta, preko katerega so v preteklosti prevažali sode vina Portovca. S pomočjo sodobnih platform sem poiskal turistično agencijo, ki je organizirala voden izlet v dolino Doro. Na pobočjih doline pridelujejo vino Portovec in oljčno olje. Na dan izleta je bilo v Portu vlažno megleno jutro, kar je po pripovedovanju lokalne vodičke nenavadno za Avgust, ki velja za najbolj suh in vroč mesec v letu. Po prečkanju gorske verige skozi najdaljši predor na Portugalskem, se je vpliv oceana porazgubil, temperatura se je ob suhem zraku dvignila na 37 °C. Pred nami se je odprla hribovita pokrajina posejana s trtami, belimi hiškami in posameznimi nasadi oljk. Obiskali smo vinogradnika, na Portugalsko je prišel kot vinar iz Kalifornije. Očarala ga je žena in vinska tradicija, zato je kupil kmetijo in vinsko kariero nadaljeval na evropskih tleh. Sledil je ogled pridelave vina in degustacija. Prvič sem okusil vino iz davnega leta 1963. V nadaljevanju smo se spustili v dolino do reke Douro na kratko vožnjo z značilno rečno ladjico, s katero so v preteklosti prevažali vino do Porta. V organiziran izlet je bilo vključeno lokalno kosilo s portugalskimi tradicionalnimi jedmi. V drugem delu dneva smo si ogledali pridelavo oljčnega olja, dobro se poda k lokalnemu, kruhu, medu, mandljem in vinu.

Dolina Douro (Foto: Blaž)

Porto je mesto z dušo, tradicijo, v njem se prepletajo različne kulture. V preteklih tri tisoč letih so na Portugalsko vplivale različne civilizacije in kulture vse od iberske, keltske, feničanske, kartažanske, grške, rimske, germanske in arabske. Zlasti močna sta vpliva arabskega in afriškega sveta iz kolonialnih časov. Porto se prebudi iz spanca pozneje, kot je to običajno za srednjeevropska mesta. Skladno s tem so trgovine in restavracije odprte do polnoči. Nočno življenje je živahno, posledica sproščenega, mediteranskega temperamenta prebivalcev. Obale v bližini mesta so bile polne domačinov in turistov, ki se večinoma niso kopali. Voda je imela 16 °C, hladen veter iz oceana je odpihnil misel na osvežitev v vodi.

Sončni zahod – Porto (Foto: Blaž)

Po nekaj dneh spoznavanja Porta z okolico je sledilo potovanje z vlakom do mesta Lagos na jugu države. Pokrajina je bila vse manj zelena, posejana z vinogradi, gozdovi plutovca in evkaliptusa, oljkami, nasadi pomaranč in limon. Samo mesto živi od turizma, podobno kot Hrvaška mesta ob Jadranski obali, le da je tu struktura gostov drugačna. Z naskokom prevladujejo Angleži in Španci, kar se pozna na cenah gostinskih storitev. Večeri so bili vetrovni in hladni, med tem ko je imelo morje 17 °C. Zaradi visokih dnevnih temperatur zraka in hladnega oceana, je bil stik z vodo šok za razgreto telo. Kljub temu so bili hotelski kompleksni polno zasedeni. Najem avtomobila na jugo je tako rekoč nujen, da si lahko ogledaš najbolj zanimive dele razgibane obale. Od veličastnih pečin, ki so po več deset metrih končajo v razburkanem oceanu, do prostranih peščenih plaž, kjer morska voda v izmeničnih valovih prodira globoko v notranjost.

Obala v bližini Lgosa (Foto: Blaž)

Pot ob obali je pripeljala do mesta Setubal, tako rekoč predmestja Lizbone. Samo mesto ni atraktivno z vidika turizma, dobi pa človek boljši vtis o vsakdanjem življenju v državi. Po infrastrukturi in zgradbah se da razbrati nižji življenjski standard od Slovenskega. To še posebej velja za podeželje, kjer je veliko zapuščenih hiš. Vseskozi sem imel občutek o prepletanju balkanske in južno italijanske mentalitete. Do Lizbone je bilo od Setubala še slabo uro vožnje z vlakom. Glavno mesto je bilo najbolj oblegano s turisti. Dolge čakalne vrste pred znamenitostmi in restavracijami dvigajo cene v nebo ter jemljejo čar mestu, ki se spreminja v zabaviščni park. Mesto je leta 1755 prizadel potres, ki je ubil 90.000 ljudi in uničil 85 % mesta, kar se pozna na sami arhitekturi, ki ni tako zanimiva kot v Portu. V bližini mesta sem si z najetim avtomobilom ogledal najbolj zahodno točko celinske Evrope in graščino Sintra z velikim parkom. Grad z dobro ohranjenimi sobanami je vreden ogleda, potem ko ti uspe najti prosto parkirno mesto. Število turistov bi morali omejiti z višjimi cenami ali pa s predhodnimi prijavami.

Grad Sintra (Foto: Blaž)

Pri vračanju na letališče je taksist iz Lizbone omenil porast turizma v zadnjih letih, nezadostne kapacitete in infrastrukturno podhranjenost mesta, ki ne more dostojno sprejeti navala ljudi. Letošnje poletje je eno od hladnejših v zadnjih desetletjih. Portugalsko so obšli vročinski valovi, temperatura ocena je nekaj stopinj pod povprečnimi za avgust. Ne glede na gnečo in hladno morje so Portugalci nadvse prijazni, odprti, vendar ne osladni ali celo vsiljivi. Odlična hrana in lokalne sladice se dopolnjujejo z opojnimi vini, ki se zdijo še slajša ob opazovanju sončnega zahoda nad oceanom. Barvita dežela tisočerih ploščic, neskončnih obzorji, dih jemajočih pečin, močnega sonca, opojnega vina in sladkih grižljajev lokalnih specialitet (pasteis de belem) je pravi prostor za pobeg pred hitrim tempom vsakdana.