SLOVENIJI ZA 26. ROJSTNI DAN

˝Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt.˝ Oton Župančič

Spominsko posvetilo je od leta 1949 vklesano na grobnici narodnih herojev, po novem bodo Otonove besede krasile tudi spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Stihi o domovini so bili zapisani, ko še ni bilo samostojne Slovenije, Evropa pa je bila razdejana od druge svetovne vojne. Pogledi na državo so se spreminjali skozi generacije, zlasti z odpiranjem gospodarstva in brisanjem meja, so rasla tudi pričakovanja ljudi. Današnji tridesetletniki se večinoma ne spominjajo slovenske osamosvojitve, niso aktivno živeli v Jugoslaviji, iz sedanje perspektive se jim zdi samostojna država samoumevna. Nekaj dnevna vojna za domovino je postala pravljica, kot so to njihovim staršem partizanske bitke po gozdovih, pred več kot sedemdeseti leti.

Zgodovinski spomin se skuša ohraniti s spomeniki, obeležji in slavnostnimi proslavami, a kaj kmalu ugotovimo, da nove generacije bijejo svoje bitke in jim grobo rečeno pretekle ne pomenijo veliko. Pričakovano mlad človek zre v prihodnost, od preteklosti ne more živeti. Podobno je pri športu, še tako z zlatom ovenčan športnik, bo nekoč premagan in za večno del zaprašene zgodovine. S tem ni nič narobe, Slovenija potrebuje mlade ljudi s svežimi idejami, novimi pogledi, zanosom, da jo ohranijo v kondiciji za nove bitke. Danes v Evropi prevladuje mir, vojna polja so se preselila na področje konkurenčnosti gospodarstva, tekmuje se v ustvarjanju znanja, vzpodbudnem okolju za kapital, sposobne ljudi se privablja z dobrimi življenjskimi pogoji.

Čeprav se mladi izogibajo politike je ta še vedno sestavni del življenja, usmerja razvoj države, družbe, vpliva na vsakdanje življenje slehernega državljana. Stari politični garnituri nezainteresiranost mladih za politiko ustreza, saj jih je že zdavnaj povozil čas in se niso sposobni pomeriti z mlajšimi generacijami. Posledično nimajo želje vključiti mlade v odločanje, elektronske volitve in referendumi so tehnološko izvedljivi, vendar ne v interesu trenutne politike, ki mladih ne zna nagovarjati. Generacije rojene ob razpadu nekdanje države ne zanimajo črno-bele delitve, polpretekla zgodovina in samooklicani narodni heroji s polnimi bančnimi računi. Nekaterim svetlim izjemam mlajših političnih predstavnikov se je uspelo prebiti do županskih mest, rezultati so bili izjemni že v nekaj letih, potem ko se leta naj ne bi dalo nič premakniti, razen olastniniti tu in tam kakšno zazidljivo zemljišče, urediti službo prijatelju in otroku občinsko stanovanje.

Večja angažiranost mladih v politiki je potrebna, v nasprotnem primeru se na oblast prebijejo populisti, ki ne razumejo stvarnosti sodobnega sveta. Naj si bo to madžarski premije Orbán, ameriški predsednik Donald ali uspešno prizadevanje britanskih populistov pri referendumu o izstopu iz Evropske unije. Vsem je skupno, da jih niso podpirali mladi in bolj izobraženi posamezniki, temveč tisti preprosti, običajno starejši ljudje, na nek način poraženci globalizacije, ki se niso znali prilagoditi novim razmeram v svetu in se jim kolca po zlatih letih minulega stoletja. Zlasti ti nasedajo preprostim rešitvam, ki na dolgi rok preverjeno ne delujejo. Razprave v Turčiji, tudi bližje v Srbiji in Bosni o tem, da na šolah ne bi poučevali splošno veljavne Darwinove teorije evolucije so dokaz, da človeška neumnost in nazadnjaštvo ni nikoli zares premagano.

Slovenija po šestindvajsetih letih na vodilnih mestih potrebuje mlade obraze, ki bodo počasi nadomestili stare odločevalce. Že res, človek z leti postane moder, lahko pa ga povozi čas, težko je slediti hitremu tempu sodobnega sveta. Povezanost mladih z razvitim s svetom, je v kombinaciji z dobrim šolskim sistemom, najboljše cepivo zoper populistično politiko. Zlasti na slovenski politični desnici primanjkuje svežine, od osamosvojitve jo vodi ena oseba, nekoč zagret komunist, že 24 let en in edini predsednik stranke – demokraciji v posmeh. Ovira razvoj nove desnice primerljive z nemško, v družbo vnaša razdor, nepotrebne konflikte, najpogosteje kar s prirejanjem zgodovine preko lastniško povezanih medijev v hujskaškem – nizkotnem jeziku, brez utemeljenih argumentov. Z razdiralno politiko, nastavljanjem lastnih kadrov po državnih podjetjih, klicanju trojke v Slovenijo in s številnimi drugimi dejanji je že zdavnaj zavozil politični kapital pridobljen v času slovenskega osamosvajanja.

Populističnim politikom bo odzvonilo potem, ko bo država vzpostavila dober šolski in socialni sistem. Z znanjem opolnomočeni državljani so bogastvo tega stoletja, največja konkurenčna prednost, pogoj za obstanek v družbi razvitih držav. Ti ne bodo nasedali fiktivnim zarotam in všečnim besedam oblasti željnih politikov, ampak bodo pri gradnji uspešne države aktivno sodelovali. Ne z vzklikanji vnaprej napisanih gesel pred sodišči, kot morajo to početi ljudje v diktatorskih državah, ampak z znanjem na svojih poklicnih področjih. V mednarodnih vodah mrgoli priložnosti in nevarnosti, verjetno prvič v zgodovini je majhnost in z njo večja prilagodljivost tudi prednost.

Slovenijo in Slovence čaka svetla prihodnost, pregovorna marljivost bo s staranjem države nadgrajena s prepotrebno samozavestjo. Pod okriljem zahodnih integraciji, se bo država še naprej svobodno razvijala, nudila varno, zdravo okolje ljudem in jim omogočala dovolj priložnosti, da bodo radi ostali na sončni strani Alp ter še naprej v spevnem jeziku ohranjali romantično dvojino.