BEOGRAD

˝Znam za jedan grad

gde si vecno mlad

znam i jedno srce

sto ga proklinjem˝

Ceca: Beograd

Vožnja po avtocesti potnika prikrajša za vtise, ki bi si jih lahko ustvaril ob opazovanju pokrajine iz regionalne ceste speljane skozi vasi in mesta, po drugi strani pa bi se precej podaljšal čas potovanja. Ne glede na cestne ograje, protihrupne prepreke in obvoze večjih naselji je še vedno moč dobiti površinski vtis o deželah, preko katerih so speljane avtoceste. Tokrat me je pot vodila skozi slikovito Dolenjsko, mimo Zagreba, prek Slavonije, do Srbije s končnim ciljem v nekdanji prestolnici – Beogradu. Brez pristranskosti in v odsotnosti večvrednostnega kompleksa, se na prvi pogled opazi padanje življenjskega standarda – sorazmerno z zemljepisno širino. Hiše v Slavoniji, da niti ne omenjam hiš v predmestjih Beograda, so v bistveno slabšem stanju od tistih na dolenjskem. Podobno je s kmetijsko mehanizacijo na prostranih poljih, ki je večinoma zastarela – še iz časov skupne države. Slabo je vzdrževana avtocesta za mejnim prehodom med Hrvaško in Srbijo, kljub nekoliko nižji omejitvi hitrosti, sem jo na tempomatu še znižal, zaradi številnih udarnih jam.

Po prevoženih petsto kilometrih je bila avtocesta pred glavnim mestom v nekoliko boljšem stanju. Slabo luč na državo so metala le še zapuščena cestna postajališča z razbitimi stekli, popisana z grafiti, na pol porušena. Podobno kot večina mest se je tudi Beograd v petkovem popoldnevu dušil v počasno premikajoči pločevini. V številnih nadvozih, podvozih, krožiščih, velikih avtocestnih pentljah je bil kaos v prometu še večji, zaradi balkanskega neupoštevanja cestnoprometnih predpisov. Po vozilih sodeč je srbska družba precej razslojena, redki pregrešno dragi – ročno izdelani avtomobili na eni strani in na drugi relativno star vozni park s še vedno vozečimi Yugi in Stoenkami. Znaki gospodarskega okrevanja so bili vidni na številnih gradbiščih po mestu, nove stavbe bodo počasi zabrisale sledi iz zadnje vojne.

Soseska v kateri se je nahajal hotel je bila oddaljena od središča mesta nekaj kilometrov. Med bolj ali manj obnovljenimi starimi vilami so bila mogočna drevesa, skupaj z drevoredom in ostalim zelenjem, je okolica spominjala na Rožno dolino v Ljubljani. Receptor novega, lično urejenega, štiri zvezdičnega hotela je v smehu odsvetoval nakup vozovnice za javni promet rekoč, da tega nihče ne kontrolira, če pa že zadošča izgovor v angleščini. Sistem javnega prometa sestavljajo klasični mestni avtobusi, električni avtobusi in tramvaji, zelo različnih letnikov izdelave, od sodobnih pa do tistih iz nekdanje Jugoslavije. Logiko linj javnega prometa je težko razvozlati, kljub izkušnjam iz drugih mest. Dvonadstropne ceste s številnimi nadvozi in stalno prisotno gnečo, so odličen poligon za zapravljanje časa ob počasnem premikanju, v nepregledno dolgih kolonah.

Strogo središče mesta je zaprto za javni promet, urejena osrednja ulica je posejana z množico trgovin zahodnih blagovnih znamk, tematskimi lokali, gostilnami in slaščičarnami ter se v ničemer ne razlikuje od tistih v zahodnih prestolnicah. Na ulicah ni bilo videti brezdomcev, na številnih gostinskih obratih so bila obvestila o prostih delovnih mestih, kar me je nekoliko presenetilo ob skoraj 20 odstotni brezposelnosti. Ne glede na nižji standard, minimalna bruto plača v Srbiji znaša v letošnjem letu 250 EUR in povprečna bruto plača 380 EUR, so cene v trgovinah z oblačili in tehniko na ravni z našimi. Cenejša je hrana in pijača ter gostinske storitve, za slabo tretjino v primerjavi s cenami v Ljubljani.

Pri ogledu znamenitosti si velja predhodno ogledati priznane spletne portale z nasveti za turiste. Na tem mestu bom izpostavil med Slovenci priljubljen Muzej Jugoslavije in Hišo cvetja v bližini mestnega središča. Na dan obiska so imeli pred muzejem srečanje ljubitelji Fičkov iz različnih držav nekdanje Jugoslavije. Iz zvočnikov je donela ameriška glasba iz šestdesetih in sedemdesetih leti minulega stoletja, kar je parku s pripadajočo arhitekturo in okoliškimi ˝socialističnimi˝ stanovanjskimi bloki dalo poseben pečat – občutek, da se je čas ustavil po smrti Tita. Priključili smo se vodiču, ki je razkazal Hišo cvetja z grobnicama pokojnega Tita in Jovanke iz leta 2013. Številne fotografije, predmeti in makete iz takratnega obdobja pričajo o moči in mednarodnem ugledu Jugoslavije v času, ko je bil svet razdeljen na vzhodni in zahodni blok ter Titovo alternativo neuvrščenih držav. Afriki je bila namenjena posebna razstava s posnetimi pričevanji nekdanjih štipendistov Jugoslavije. Ob tem se mi je porodila ideja, da je Tito že desetletja pred prodorom Kitajske in zahodnih korporaciji prepoznal potencial razvijajoče se črne celine.

Nedeljsko popoldne sem preživel na beograjski plaži z imenom Ada Ciganlija, gre za mrtvi rokav reke Save z urejeno plažo, sprehajalnimi potmi, športnimi igrišči in številnimi gostinskimi obrati. Na koncu kopalne sezone so se namakali v vodi, kljub toplemu vremenu, le še redki posamezniki. Iz okoliških žarov je prijetno dišalo po okusnih balkanskih specialitetah. V bližnjem kiosku sem naročil slasten vafelj z belgijsko čokolado, smetano, višnjami in sladoledom ter se ulegel na bližnji ležalnik ob obali. Lenobno sem opazoval številna letala, ki so se s spuščenimi kolesi pripravljala na pristanek na bližnjem letališču. V daljavi je zahajajoče sonce osvetlilo ogromne stanovanjske bloke, iz igrišč pa se je razlegal glasen vrvež otrok. Na desni strani sem poslušal vrstnike, ki so razpravljali o košarkarski tekmi med Slovenijo in Srbijo na evropskem prvenstvu, med tem ko je na sosednjem ležalniku mlad fant prikupno – zmedeno osvajal dekle.

Beograd je name naredil poseben vtis, po eni strani toliko podobnosti med arhitekturo, kulturo, jezikom, načinu razmišljanja, a po drugi strani tudi veliko razlik, zlasti tistih zaradi katerih ima beseda balkan v ušesih Slovencev negativen prizvok. Vezi iz skupnega življenja v Jugoslaviji so vidne na vsakem koraku, ob omembi Slovenije, sem bil večinoma deležen le sramežljivega nasmeška. Jugoslavija je del zgodovine, ne glede na današnjo politično opredelitev ji je potrebno pripisati zasluge pri povojnem razvoju pa naj si bo to na področju kulture, športa, zdravstvenega, šolskega in socialnega sistema, ob hkratnem zavedanju, da so se časi spremenili, kar pa še ne pomeni, da ne moremo sodelovati v okviru evropskih integraciji. Vojne zaradi nacionalističnih politikov med Slovani na Balkanu so opustošile gospodarstva in za sabo pustile revščino ter globoke rane na civilnem prebivalstvu. Za konec si bom izposodil besede pokojnega Josipa Broza Tita, ki je nekoč dejal: ˝Mir je iznad svega i sve drugo mora biti potčinjeno tome.˝