USPEŠEN ALI SREČEN

“Ne poskušaj postati uspešen človek, ampak človek vrednot.” Albert Einstein

Dilemo biti uspešen ali srečen je v Odmevih na nacionalni televiziji postavil gost na prvi šolski dan. Ob tem se je vprašal v koliko krožkov je potrebno vpisati otroka, da bo v življenju uspešen ali ga je bolje naučiti, da bo znal biti srečen. Na prvo žogo bi marsikdo med srečo in uspehom postavil znak za je enako ali vsaj približno enako. Kaj je uspeh? Ali je uspešen otrok s samimi peticami v redovalnici, z aktivnim znanjem treh tujih jezikov, sprejet na prestižno fakulteto v tujini. Kaj je potem uspešen predstavnik srednje generacije? Morda nekdo, ki ima svoje podjetje, manager, športnik z nekaj kolajnami iz svetovnih prvenstev, poročen oče s hišo in dvema otrokoma, mama karieristka z najdražjo varuško. In nenazadnje kdo je uspešen starostnik, je to nekdo, ki si lahko privošči dva meseca jadranja po Sredozemskem morju, sta to babica in dedek z ducat vnukov, zlatoporočenca v nadstandardnem, varovanem stanovanju …

Ljudje usmerjeni v številke bi uspeh kvantificirali na primer s povprečno oceno na fakulteti, s stopnjo dosežene izobrazbe, s številom sledilcev na družabnem omrežju, s stanjem na bančnem računu ali z vrednostjo celotnega premoženja. Marsikdo si predstavlja uspeh kot življenje v vili sredi mesta, s prostranim vrtom, z velikim bazenom, s pogledom na prekrasen ljubljanski grad. Poleg tega bi zasedal v službi vodilno delovno mesto, imel otroka s povprečno oceno pet, vpisana v tri dopolnilne dejavnosti, zvečer pa bi se po vadbi z osebnim trenerjem, usedel na teraso z nič manj uspešnim partnerjem. Vrhunski športniki kot tudi vodstveni kadri v podjetjih vedo, da uspeh ni statičen, če bo naslednje leto doseženo enako število točk v svetovnem prvenstvu ali bo prodaja enaka lanskoletni, bodo bonusi manjši, uspeh pa bo izgubil nekaj sijaja. Ali uspešni ljudje rastejo in se razvijajo v neskončnost – je to mogoče?

Pred leti sem pri sestopu, če se ne motim Dovške babe v Karavankah, ustavil pri planšarju na pivu. Možak v poznih srednjih letih s slamnatim klobukom, v preprosti delovni opravi je skupaj z mano in prijateljem opazoval krave. Poznal je vsa njihova imena, vedel je katera je breja in koliko časa je do skotitve teleta. Z žarom v očeh je razlagal o ruvanju med biki za vodilni položaj v čredi. Brez, da bi ga prosil je iz lično urejene koče prinesel sveže kislo mleko. Čeprav sva bila tujca, med nama pa je bilo nekaj deset let razlike v izkušnjah, je bil pogovor sproščen – na prijateljski ravni. Ni šlo za prijaznost temelječo na denarju, ampak za pristen človeški odnos. Tema je nanesla na njegovo življenje, otroke in ženo, ki so ga obiskali vsak konec tedna, če je to dopuščalo vreme. Zanimiv mi je bil njegov odgovor na vprašanje, zakaj se je odločil za tak način življenja. Zaupal mi je, da je deset let pred upokojitvijo dal odpoved in odgovorno ter stresno delovno mesto prepustil nasledniku. Povod za veliko življenjsko spremembo je bilo med drugim tudi načeto zdravje in skrhani odnosi z ženo.

Ob slovesu je pogledal v nebo in z roko pokazal na oblačno kopreno okrog zahajajočega sonca. Zasmejal se je in dodal, da se bo jutri začelo prvo jesensko deževje. Na poti do avta skozi iglast gozd, nisem mogel pozabiti njegovega srečnega obraza, življenjske energije in pristne povezanosti z naravo. Računal nama je samo pivo, za kislo mleko ni hotel vzeti plačila rekoč, da denar vnaša samo pohlep in nesrečo v življenje. Z avtom sem se previdno izogibal jamam na makadamski cesti pri spustu v dolino. Gorsko življenje je zbledelo po nekaj kilometrih asfaltne ceste. Opazoval sem gnečo izčrpanih turistov pred karavanškim predorom in neonske table pred nakupovalnimi središči na Jesenicah, kot opomine na vsakdanje potrošniško življenje v dolini.

Sreča in uspeh imata toliko odtenkov pomenov kot je ljudi na svetu. Po drugi strani bi bilo naivno trditi, da med njima ni korelacije. Že njuna opredelitev je precej zahtevna, subjektivna in pogojena s časom in prostorom v katerem se nahaja opisovalec. Pa vendar ni nujno, da so uspešni ljudje tudi srečni, lahko postanejo ujetniki lastnega uspeha. Previsoko postavljena merila slejkoprej prinesejo veliko razočaranje ali te zasužnijo do te mere, da življenje odteče mimo tebe. Z odliko opravljen doktorat nima pomena v odnosih z najbližjimi. Kakšen priokus ima sanjsko plačana služba v podjetju, ob hkratnem obiskovanju sodišča v zvezi z ločitvenim postopkom. Velikokrat uspehe sovrstnikov opazujemo kot dehidrirani popotniki v puščavi, na daleč sijejo v vsem blišču, potem ko jih dosežemo pa se razblinijo kot halucinacije v oazi.

Dilema izhajajoča iz naslova besedila ne pozna enoznačnega odgovora, na nek način je paradoks in ravnovesje, ki ga v svojem življenju vsak lovi na svoj način – nikoli zaključen proces. Včasih se je smiselno ustaviti, mogoče pogledati še v jasno nočno nebo Rimsko cesto in se vprašati po eni strani sila preprosto, a po drugi nerešljivo vprašanje o osebni sreči. Za vsak primer, da ne bo življenje odteklo mimo nas, potem ko bo že vse zamujeno in se bodo družbeni kriteriji za uspeh spet spremenili.