KJE JE TISTA TRAVA

˝Kje je tista trava, kot nekoč zelena, kje je tista pot med travo položena, kje je tista vrba in nad njo oblaki, kje mladost in k njej namenjeni koraki.˝ Mojmir Sepe: Kje je tista trava

Nima smisla zatiskati oči pred neizbežnim koncem nekega obdobja, potem ko se je sonce umaknilo daleč na jug in so svetu zavladale sence. Čeprav rumeno listje in višje v hribih zlato oranžni macesni kljubujejo pozno jesenski sivini, se bodo že ob prvem deževju zlili s sivo rjavimi odtenki narave. Močna slana in dolga meglena jutra ne bodo prizanesla niti trpežni travi, požgana, poteptana in pozabljena bo obležala pod snežno odejo.

Multimedijska naprava v avtu je naključno izbrala pesem, v izvedbi pokojne Majde Sepe, s pomenljivim naslovom: Kje je tista trava. Besedilo se je imenitno dopolnjevalo s podobami tistega petkovega popoldneva, z napol golimi drevesi, pa rjavo travo in prekritimi potmi s strohnelim listjem. Lenoben ples dežnih kapljic izpod sivega neba je pešce pregnal v zavetja domov in trgovin. Mogočen, osvetljen oglasni pano poleg semaforja, je vabil ljudi v bližnji nakupovalni center s poceni nagrobnimi svečami.

Prvi november, dan mrtvih in tudi dan vseh svetih je praznik, ko se spomnimo na tiste, ki so fizično zapustili naš svet. Praznik je premišljeno postavljen v del leta, ko se zaključi rastni cikel v naravi in smo na nek način priča naravnemu koncu, oziroma zimskemu počitku številnih rastlin in živali. Bolj kot priložnost za dober zaslužek trgovcev z nagrobnim okrasjem, je to čas namenjen razmisleku o fizični minljivosti telesa.

Smrt je krivično porinjena na rob zavesti, čeprav je sestavni del življenja, k njej smo zapisani od spočetja dalje. Ne glede na njeno odmaknjenost iz vsakdanjega življenja, ima vsak do nje razvit poseben odnos, ki je povezan z dosedanjimi izkušnjami in z intimnim pogledom na posmrtno življenje. Vprašanje na odgovor kaj se zgodi potem, ko srce preneha biti, ni enoznačno niti v različnih vejah znanosti. Smrt ni le biološko propad telesa, ampak je povezana z globljimi filozofsko – duhovnimi vprašanji.

Največkrat gre pri soočanju s smrtjo za močne občutke, sama globina njih pa je odvisna od posameznikove ravni zavesti. Ne glede na poznane biološko – kemične procese v telesu pri nastopu smrti, so med umirajočimi in z njimi tesno povezanimi bližnjimi vezi, ki jih znanost zaenkrat težko pojasni. Pričanja ljudi, ki so čutili izgubo ljubljene osebe, so nerazložena, podobno kot srečevanja z dušami umrlih potem, ko so zapustile telo.

Smrt je lahko bridek konec, zaključek agonije – olajšanje, naravna selekcija ali pa priložnost za nov začetek. Na videz mrtva drevesa imajo nastavke za novo generacijo listov, ožgane ruše trav v sebi varujejo mlade poganjke, odpadlo plodovje na vlažna tla pa bo po zgnitju seme za nove generacije. A ne glede na znanstven pogled na smrt, kot sestavni del evolucije, ljudje nanjo gledamo s čustvi iz perspektive ranljivega posameznika. Na kocu vseh koncev smo le ljudje, ki prej čutimo kot razumemo.

˝Tu so tiste roke, ki so te čakale, tu oči so zrele v žalost zasijale, tu pogled je, ki te več ne prepoznava, ker čez naju zrasla sta že čas in trava.˝ Mojmir Sepe: Kje je tista trava