SAMOMOR

»The deepest secret is that life is not a process of discovery, but a process of creation. You are not discovering yourself, but creating yourself anew. Seek therefore, not to find out Who You Are, but seek to determine Who You Want to Be.« Neale Donald Walsch

Samomor, umetna prekinitev nosečnosti in evtanazija so izrazi povezani s koncem življenja in posledično neprijetnimi občutki. Omenjenih tem se izogibamo, potiskamo jih na rob, konec življenja – smrt, je postala tabu tema, čeprav je nerazdružljivo povezana z življenjem. Nekaj več govora v javnosti je o umetni prekinitvi nosečnosti. Splav je postal priročna tema za politike, olje na ogenj pa z moralnimi sodbami in nasprotovanjem za vsako ceno prilivajo različne religije. Evtanazija v Sloveniji ni dovoljena, čeprav se vse pogosteje omenja in je v nekaterih državah legalno izvedljiva. V nadaljevanju se bom postavil na stališče opazovalca, ki verjame, da prav in narobe ne obstajata. Kakršno koli odločitev sprejmemo, je to samo odločitev, brez sodbe ali je ta dobra ali slaba. Vsaka izbira nosi posledice, želene ali neželene, stvar presojevalca, posledice pa so dejstvo.

Slovenija sodi med države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene. Kljub trendu upada samomorilnega količnika, je Slovenija še vedno nad evropskim povprečjem. V povprečju si na leto vzame življenje približno štiristo ljudi, kot zanimivost naj izpostavim, da je med umrlimi velika večina moških. Podobno upada trend dovoljenih splavov, številka se v zadnjih letih vrtela okoli tri tisoč na leto. Evtanazija v Sloveniji ni dovoljena, zato ni uradnih podatkov. Razprava okoli evtanazije je večplastna in zadeva različne vidike človekovega in družbenega življenja. Samomoru, splavu in evtanaziji je skupen zavesten poseg v prekinitev fizičnega življenja.

Pri vprašanjih povezanih s smrtjo hote ali nehote trčimo na teme povezana z duhovnostjo in posmrtnim življenjem. S posmrtnim življenje so se ukvarjale vse civilizacije, ki so kadarkoli živele na tem planetu. Od pradavnine si je človek postavljal vprašanja, kaj se zgodi po smrti. Odgovore so iskale zlasti religije. Čeprav so bile razlage različne pa še nisem naletel na religijo, ki bi zanikala obstoj posmrtnega življenja. S hitrim napredkom znanosti, je vse več ljudi začenjalo dvomiti v preproste razlage, ki so si jih izmislili predniki, za njih ni bilo znanstvene podlage. Kako naj sodobni človek verjame v nekaj, kar ni mogoče nedvomno dokazati, vsaj s teoretičnimi modeli, če že ne izmeriti z instrumenti.

Zavestna odločitev za končanje fizičnega življenja, poleg vprašanj povezanih z duhovnostjo, odpira za marsikoga moralne dileme. Moralnih vrednot se naučijo otroci v zgodnjih letih preko moralnega razvoja. Razumevanje socialno sprejetih pravil in prepovedi je pomemben del socializacije. Otroci se učijo od staršev, starši so se učili od starih staršev, čeprav so se vrednote počasi spreminjale skozi čas. Na oblikovanje širšega družbenega sistema vrednot pa je imela poleg države pomembno vlogo religija. V navidezni navezi z bogom so določili kaj je prav in kaj je narobe. Izmislili so si nebesa za pridne in pekel za poredne. Vezivo religiji je tako postal strah, čisto nasprotje ljubezni, ki naj bi ga predstavljala boginja ali bog (bog nima spola).

Samomorilec ni bil deležen ljubezni in razumevanja okolice, ampak zgražanja in sramu. V večini krščanskih ločin samomor velja za greh. V Bibliji sicer to ni omenjeno. Samomor kot greh sta uvedla Sveti Avguštin in Sveti Tomaž Akvinski z obrazložitvijo, da je življenje dar boga in je samomor proti naravni ureditvi. Samomorilci niso bili pokopani na pokopališču z blagoslovljeno zemljo, ampak za zidom na posebnem mestu. Taka odločitev je pomenila stigmo za družino, ki je že tako preživljala težke čase. Ko je religija nekaj označila za greh, je človek postal grešnik z odprtimi vrati v pekel, če temu dodamo še neodobravanje družbe ugotovimo, da je bilo glavno vodilo strah, ki naj bi preprečil, da bi se ljudje odločali za samomor. Tako še danes po samomoru družinskega člana okolica žalujoče stigmatizira, kar jim dodatno otežuje proces prebolevanja, to pa lahko privede do njihove izolacije in posledičnega umika iz družbe.

Na začetku zapisa sem omenil, da se bom izognil sodbam o prav in narobe, če pogledamo z malo distance so nesmiselne. Stavek bom v nadaljevanju poskušal utemeljiti z nekaj primeri. Po podatkih NIJZ, so vodilni vzroki za smrt prebivalcev Slovenije še vedno bolezni obtočil, med najpogostejše sodijo srčni infarkt, možganska kap, odpoved srca ter neoplazme kot so rak prebavil, prostate, dojke in pljuč. Z zdravim načinom življenja lahko nastanek in napredovanje omenjenih srčno-žilnih bolezni ter njihovih zapletov odložimo, zmanjšamo njihovo težo in znatno podaljšujemo življenje. Z drugimi besedami povedano, z izbiro nezdravega življenjskega sloga, se zavestno odločimo za krajše življenje.

Na tem mestu bom postavil nekaj neprijetnih vprašanj o katerih mogoče niti ne razmišljamo. Ali se predebel človek odloči za samomor na obroke? Ali je vnašanje škodljivih snovi v telo, ki povzročijo prezgodnjo smrt samomor? Ali pomagamo pri izvedbi samomora, ko in če debelemu človeku ponudimo masten kos mesa, alkoholiku natočimo kozarec vina in prijatelju kupimo zavoj cigaret? Če bi se prijatelj ubil takoj, bi se zgražali, pomagač bi bil označen za morilca, med tem ko v umiranju na obroke oziroma v nekoliko daljšem časovnem obdobju, ne pripisujemo večje moralne spornosti. Velikokrat celo spodbujamo in še dodatno skrajšujemo življenja bližnjih ter nazdravljamo z alkoholiki ob različnih priložnostih.

Primere sem namenoma izpostavil v razmislek o tem, ko se bomo hote ali nehote vživeli v vlogo presojevalca o prav in narobe, ali bog ne daj v nekoga, ki bi poniževal drugega ali skupino, zaradi nekega dejanja – osebne odločitve. Včasih bi bilo lažje, če bi obstajala knjižica s preprostimi in univerzalnimi pravili, vendar potem življenje ne bi imelo smisla. In nenazadnje pravijo, da nam je dal bog svobodno voljo. Kakšen bog bi potem bil, če bi posegel v to »pravico« in nas zasul s kupom pravil? Ali bi to bil bog ljubezni, če nam bi katerokoli odločitev zameril ali nas celo kaznoval zanjo s peklom?

Človek ima svobodno voljo, počne lahko kar hoče, ni prav in narobe, bogu je vseeno, prava vprašanja so: kdo si, kaj hočeš postati, kaj je tvoja najvišja predstava o sebi? In ko se za nekaj odločiš, potem naj temu sledi vsaka misel, beseda, dejanje ali povedano bolj plastično, če želiš v Maribor, potem je pot v smeri Kopra napačna. Generalno gledano pa je vse le tvoja izbira, prav ali ne prav, odvisno kam želiš prispeti.