ODKLOP

»So long as you are still worried about what others think of you, you are owned by them. Only when you require no approval from outside yourself can you own yourself.« Neale Donald Walsch

Zanimivi so občutki, ko letalo pospešuje in sile potisnejo telo ob sedež preden dobi dovolj vzgona, da se odlepi od tal. Prvič me je bilo strah, potem sem se navadil občutkov in začel uživati. Leti so običajno povezani z dopustom, kar sproža pozitivne asociacije in tako je zbledel začetniški strah pred letenjem. Zanimivo kako spreminjamo pogled na istovrstne dogodke, marsikaj postane lažje, če to počnemo zavestno in nismo ujetniki lastnih strahov. Pogled iz druge perspektive, lahko pomenijo tudi dolgo iskano rešitev ali korak naprej.

Preden preveč zaidem v filozofske vode, bi uvodne stavke povezal z letošnjim dopustom na Gran Canariji, španskem otoku sredi Atlantskega oceana. Kanarsko otočje je znano in priljubljeno med Slovenci, zato ne bi izgubljal veliko besed o krajih in znamenitostih. Prav za prav je bil to četrti dopust na tem otočju. Prvič sem bil nekoliko razočaran, pričakoval sem lepše plaže, več zelenja, skratka bolj tropsko pokrajino. Sčasoma sem se nad otoki navdušil, otočki s pestrim habitatom, velikimi spremembami v klimi na majhnem območju, so zanimivi za raziskovanje.

Glavna gospodarska dejavnost kanarskega otočja je turizem, predstavlja 32% bruto domačega proizvoda. Letno v povprečju otoke obišče dvanajst milijonov turistov. Med njimi je največ Britancev, sledijo Španci, Nemci, Francozi, Belgijci in Nizozemci. Struktura turistov po nacionalnostih je pomembno drugačna od strukture nam bolj poznanih turistov na Hrvaškem. Kar se odraža v storitvah, navadah turistov in nenazadnje v mentaliteti lokalnega prebivalstva.

Ravno v času dopustovanja je krščanski verski skrajnež objavil na Twitterju fotografijo žene v kopalkah podobnih burkiniju s pripisom, da je lahko ženska tudi na plaži spodobno oblečena. Za vse tiste, ki ne veste kaj je burkini, gre za kopalno oblačilo, ki v celoti zakrije žensko telo. V bolj konservativnih muslimanskih državah je obvezen na javnih plažah za vsa dekleta. V očeh verskih skrajnežev je golota, zlasti ženska nespodobna in grešna. Večinskemu delu prebivalstva Zahodnega sveta, je omenjeno razmišljanje tuje in nerazumno, zato je fotografija sprožila burno razpravo.

Glede na prej omenjeno nacionalno strukturo turistov, se to odraža tudi na destinaciji, kot je Gran Canaria. Za nudiste je to raj na Zemlji, prav tako za vse spole in spolne usmerjenosti, urejene plaže z ležalniki in sečniki brez ostrih delitev na te in one. Golota in različnost ne moti družin z otroci, ki se že po sami naravi ne ukvarjajo s temi vprašanji. Za otroka je prav vseeno kdo drži koga za roko. S prva sem z začudenjem opazoval družine, ki so se ob večerih slikale s pisano oblečenimi moškimi v ženske. Takih prizorov zagotovo ni mogoče videti pri južnih sosedih, kjer bi bile tarče posmeha in morda celo nasilja.

Prav zaradi tega je zanimivo in včasih poučno zapustiti domači kulturni mehurček. Tako kot so pri nas razlike med mestnim in ruralnim okoljem, so razlike med posameznimi državami v Evropi. Zahodno evropske države so bolj odprte, raznolike in vključujoče, kar je po vsej verjetnosti odraža na njihovi uspešnosti oz. če sem nekoliko bolj plastičen, več ljudi si želi živeti v Veliki Britaniji kot pa na Poljskem, čeprav politika tam zagovarja krščanske vrednote in tradicionalno družino.

Pogled vzhodnih Evropejcev je še vedno v večji meri zaznamovan z religijo, ki je do neke mere pohabila ljudi. Mogoče beseda pohabila ni najbolj ustrezna, vendar jo bom v nadaljevanju pojasnil s primerom iz tega zapisa. Za verske fanatike sta golota in spolnost nekaj grdega, pomenita lahko pohujšanje, greh, sta skoraj nekaj nenaravnega, kar je potrebno skrivati, zakriti in prikriti. Taka vzgoja spodbuja frustracije in neželene spolne prakse. Dokazano je bilo, da v kulturah, kjer je golota nekaj naravnega in vsakdanjega, ne poznajo posilstev in pedofilije. Zatiranje občutkov, čustev lahko poškoduje človeka in pripelje do škodljivega obnašanja. Ravno to spodbujajo religije z vedno novimi pravili, sodbami o prav in narobe, skratka z omejevanjem svobode, svobodne volje človeka in s tem, ko ga omejujejo, ga tudi pohabljajo.

Do takšnega razmišljanja me je pripeljala knjiga Pogovori z Bogom, ameriškega avtorja Neala Donalda Walscha. Knjiga se je čudovito podala v kontekst dopusta. Med vso to »perverznostjo« kot bi rekli klerikalci, ki to ni, je bila vsebina čudovita za širjenje duhovnih obzorji. Mogoče več na to temo v kakšnem od prihodnjih zapisov. Vsekakor pa že zdaj pogrešam več časa za branje, razmišljanje, spoznavanje, dolge sprehode po mivkasti plaži, hlad valov na stopalih… Tisti čas v letu, ko te ne zanima koliko je ura in se odklopiš od vsakdanjega ritma. Tako rekoč definicija pravega dopusta – gledano iz mojega zornega kota, da ne bo pomote.