»Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele — (vse je ekstaza!) — vse tone v žgočem, rdečem morju; sonce zahaja in v njem se opaja tisočkrat mrtvi evropski človek.« Srečko Kosovel
V naslednjem zapisu se bom skušal izogibati subjektivnim sodbam o prav in narobe. Narobe je lahko prav in obratno, odvisno od tega kaj želimo izkusiti, naj bo na osebni ali kolektivni ravni. Glavne vrednote na katerih temelji Unija in smo se večinsko odločili da so prave, so zapisane v Pogodbi o Evropski uniji: spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Evropa velja za zibelko človekovih pravic. Vojno v Ukrajini je zato iz našega zornega kota še toliko težje opazovati in razumeti.
Bogastvo stare celine in relativno dobro življenje Evropejcev je pogosto temeljilo na izkoriščanju. Rimski imperij je pustil velik pečat na podobi Evrope, ostanki so vidni v jezikih, vrednostnem sistemu Evropejcev, arhitekturi… Blišč Rimskega imperija je temeljil na sužnjih, tako je bilo v Avgustovem času v Rimskem cesarstvu 35 odstotkov prebivalstva sužnjev. Opravljali so različna, običajno težaška dela. Sužnji so bili brezpravni in so po osvoboditvi s posebnim postopkom lahko prejeli omejeno državljanstvo.
Nobena skrivnost ni, da sta razvoj in bogastvo Evrope tudi kasneje v zgodovini temeljila na izkoriščanju afriške celine. Za blaginjo v Evropi so zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Več kolonij je pomenilo imeti tržišče za blago, ki ga je bilo v obdobju industrializacije mogoče izdelati vedno več, obenem pa so kolonije zagotavljale nujno potrebne surovine.
Čeprav danes ni mogoče govoriti o kolonializmu, kot mu je bilo človeštvo priča še v 20. stoletju, ga je do neke mere nadomestil nov pojav imenovan globalizacija. Globalizacija je sklop sprememb v družbi, politiki in ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni ravni. V specifično ekonomskem kontekstu se nanaša na posledice trgovanja, zlasti liberalizacije in proste trgovine. V praksi se kaže tako, da so številna podjetja preselila proizvodnjo v nerazvite države s poceni delovno silo in nizkimi okolijskimi standardi. Poceni delovna sila je omogočala masovno proizvodnjo blaga, dobički pa so se stekali k lastnikom multinacionalk na Zahodu.
Skupno sužnjelastništvu v Rimskem imperiju, kolonializmu v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja ter globalizaciji, ki je dobila zagon po koncu Druge svetovne vojne, je predvsem to, da je omogočilo boljše življenje v Evropi, kasneje tako imenovanemu Zahodnemu svetu. Blaginja je temeljila na delitvah ljudi in njihovemu izkoriščanju. Samopodoba Evropejcev se je izboljšala, ko je industrija preselila proizvodnje na drugo stran zemeljske oble. Nikogar ni zanimalo, če je poceni oblačilo sešil otrok v Bangladešu, dokler se ga je lahko kupilo po ugodni ceni.
Izboljšana samopodoba nima veliko z dejanskim stanjem. Ustvarili smo raj z napako na stari celini, evropske države skušajo varovati človekove pravice, zagotavljati ljudem spodoben življenjski standard, med tem ko to isto posredno odrekajo drugim. Tistim, ki potem trkajo na vrata Evrope na begunskih poteh, ta pa se včasih priprejo v imenu humanitarnosti, čeprav se z njimi skuša rešiti predvsem demografske težave v raju. Vzrokov in potreb po selitvah ni nihče odpravljal, ampak so jih vlade paradoksalno ustvarjale z izkoriščanjem naravnih virov, političnim in vojaškim vmešavanjem v tujih državah.
Visoka samopodoba Evropejcev je trčila ob zid pri vojni v Ukrajini. Šok je bil velik. Rusija je vojaško napadla suvereno državo, prizori trupel, otrok brez staršev, porušenih domov, so se dotaknili Evropejcev, podobe so bile za marsikoga preteklost, oddaljen in potlačen kolektivni spomin. Vojna pred vrati Evrope je bila za marsikoga nepredstavljiva, voditelji jo niso pričakovali, bili so nepripravljeni. Odzvali so se z moralno podporo, humanitarno pomočjo, ponudili so nekaj orožja upornim Ukrajincem. Prve reakcije so bile skladne s predstavami o visoko moralni Evropi.
Vojna pa vse bolj kaže drugi obraz, visok davek, ki ga bo terjala tudi od Evropejcev. Ukrajinske zastave na profilih družbenih omrežji so eno, drugo je cena bencina na bencinski črpalki ali pa kilogram kruha v pekarni. Evropa je močno odvisna od ruskih energentov, kar je logično že zaradi geografije. Poceni ruski energenti so omogočali Evropi konkurenčnejšo gospodarstvo. S sankcijami in pretresi na trgu energentov je konkurenčna prednost izpuhtela. Zadolžene države še od finančne krize, pandemije v kombinaciji s pomanjkanjem strukturnih reform, so ranljive kot še nikoli. Nobena od Evropskih držav se ne more pohvaliti s konkurenčnim gospodarstvom, da v sistem vgrajene politične nestabilnosti niti ne omenjam.
Zametki potencialno usodne krize za Evropsko unijo se kažejo na obzorju. Visoka inflacija reže v razpoložljivi dohodek ljudi, valuta izgublja na vrednosti, Evropska centralna banka je tako rekoč prisiljena v dvig obrestnih mer, kar bo znižalo inflacijo, po drugi strani pa poglobilo precej verjetno recesijo in spravilo nekatere države v bankrot. Monetarna politika ima omejeno moč, sploh če ta ni v sozvočju s fiskalnimi politikami razdrobljeno vodenimi po Evropi. Koliko časa bo Nemčija prenašala visoko inflacijo in kje je meja, ko se Italija ne bo več morala zadolžiti na finančnih trgih?
Zunanji sovražniki Evrope imajo veliko razlogov za veselje. Zadolžene države, dolga leta nabirajoči strukturni problemi, recesija, visoka inflacija in še stopnjevanje politične nestabilnosti, potem ko bo začel padati življenjski standard ljudi. Takrat bo Evropa precej verjetno obrnila hrbet Ukrajini in začela reševati lastno kožo. Visoke predstave o temeljnih človekovih pravicah bodo pozabljene, ko bo velik del ljudi v mrzlem stanovanju ali pa ne bo imel denarja za nakup hrane. Za konec bi še enkrat izpostavil, da ne želim soditi, ampak izpostaviti posledice takšnih ali drugačnih odločitev. Mogoče smo se ujeli v past lastnih predstav, ko smo si domišljali, da smo nekaj, kar prav za prav nikoli nismo bili in o čemer je že pred davnimi leti pisal Srečko Kosovel.
Blaž ○ Blog 