V MRTVEM TEKU

»Success of reform is directly related to regime legitimacy.« Ali Farazmand

Jesensko pesimistične gospodarske napovedi se niso uresničile. Črni oblaki nad Evropo so se tekom zime razblinili. V skladiščih so ostale zadostne količine zemeljskega plina, stara celina se je izognila električnim mrkom, v podjetjih ni prišlo do množičnih odpuščanj in gospodarska rast je ostala v območju zelenih številk. Ljudje so najbolj občutili inflacijo. Draginja je prizadela predvsem nižje sloje, podražitvi hrane in energentov se ni bilo mogoče izogniti. Ne glede na to so obeti pozitivni, rahla gospodarska rast in visoka zaposlenost bosta omogočili lažjo prilagajanje na višje cene dobrin pa tudi izvedbo prepotrebnih reform.

Potem ko se je vlada dokončno formirala, je nastopil čas za obljubljene spremembe. Lansko pomlad so jim ljudje zaupali vodenje države na zaupanje. Izgovorom o napakah pretekle vlade je odklenkalo, prav tako vlado podpira zadostno število poslancev, večina v državnem zboru ne bi smela biti pod vprašajem pri sprejemanju ključnih reform. Ne glede na dolgo oblikovanje vlade je podpora v javnosti visoka, opozicija je skregana, razdrobljena in ne konsolidirana. Po več zaporednih porazih vodilna mesta v strankah zasedejo isti ljudje, kot da se ne bi nič zgodilo in se ničesar niso naučili iz preteklih napak.

Kakorkoli obračamo pa je žogica na vladni strani. Zdravstvena reforma je nujna, neizogibna, če jo ne bo, ne samo, da Svobode ne bo več, ampak so precej verjetne predčasne volitve. Druga skoraj enaka prioriteta je plačna reforma. Razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami so porušena. Dvigi minimalne plače so pripeljali do vsesplošne uravnilovke, za sposobne kadre je javni sektor neprivlačen, kar se odraža v slabši kakovosti storitev. Na tretjem mestu je stanovanjska politika, če se na tem področju realno ne bo nič premaknilo, bo stranka Levica izpadla iz parlamenta. Lahko bi rekli, da si tretje mesto deli še davčna reforma, uvedba nepremičninskega davka in prepotrebna razbremenitev dela.

Omenjenim reformam bi lahko dodali še več manj pomembnih, vendar pa bi vlada morala biti osredotočena predvsem na prej omenjene. Relativno ugodna makroekonomska slika omogoča njihovo lažjo implementacijo. Ozko grlo bodo različni strankarski in nestrankarski interesi v ozadju. Po drugi strani je preživetje Socialnih demokratov vezano na uspešnost celotne vlade, enako bi lahko rekli za drugo vladno stranko Levica. Dobili so priložnost v vladi na njih je, da se dokažejo in izpolnijo obljubljeno. Eno je besedičenje v opoziciji drugo pa je, ko primeš za škarje in moraš iz platna narediti nekaj uporabnega.

V naslednje pol leta do enega leta bo že znano koliko obljub se bo realiziralo in ali je realna volja po spremembah v vladnih strankah. Priokus je grenak vse od Pahorjevega reformnega semaforja naprej. Večina projektov je takrat ostala obarvanih rdeče ali rumeno, med tem ko v zeleno – v fazo realizacije ni prišla praktično nobena reforma. Čeprav se mogoče na prvi pogled zdi, da se nas običajnih državljanov reforme ne tičejo, je takšno mišljenje zmotno. Razvoj države stagnira že nekaj let, uspešnejše države nas prehitevajo po desni, bolj privlačne so za kapital kot najproduktivnejši kader. Že res da smo zelena oaza v osrčju Evrope, vendar to ne bo dovolj za naš prihodnji razvoj in na dolgi rok tudi obstoj. V našem nacionalnem interesu je, da bo tokratna vlada uspešnejša in bo izvedla vsaj del prepotrebnih reform. Slovenija predolgo teče v mrtvem teku, kar se odraža na številnih področjih. Potencial države je neizkoriščen, nerešeni problemi s prelaganjem rastejo do točke, ko bodo postali težko ali pa celo nerešljivi.