“Politics, it seems to me, for years, or all too long, has been concerned with right or left instead of right or wrong.” Richard Armour
Za nami je prvo leto Golobove vlade, večina Slovencev je lažje zadihala, retorika vladnih predstavnikov se je umirila, manj je podžiganja konfliktov, razprtij, povečala se je predvidljivost sprejemanja političnih odločitev in boljše je spoštovanja pravnih okvirov. Olajšanje pa ne sme biti razlog za vse manjši reformni zagon vlade. Reforme ključnih sistemov in podsistemov so nujne, če se želimo izogniti vladanju desnih in levih populistov. Na oblast pridejo, ko odpovedo zmerne politične stranke, ko ne najdejo ustreznih rešitev in se nezadovoljstvo v družbi nakopiči do te mere, da se ta rešitve poišče v prazni obljubah.
Po bolečem porazu slovenske desnice na volitvah, treh referendumih in v boju za predsednika države, se ni veliko spremenilo. V razvitih demokracijah neuspehi na volitvah vodijo v odstope ključnih ljudi v političnih strankah. Pri nas po zaprtju volišč poraženci hitijo razlagati rezultate v smislu uspehov, čeprav so v vsaki tekmi tako poraženci kot zmagovalci. Namesto, da bi se iz dragocenih lekciji nečesa naučili, si zatiskajo oči in vztrajajo pri svojem za vsako ceno.
Na desnici je tabu tema Janez Janša in njegov naslednik. Omenjenih vprašanj se izogibajo tako politiki kot desno usmerjeni novinarji ter politični komentatorji. Obnašajo se kot nekoč v bivši državi, ko so bile teme o nasledstvu Tita prepovedane. Že vrabci na vejah čivkajo, da Janše ne mara večina Slovencev. Na razpolago ima omejeno volilno bazo, ki je sicer zvesta, vendar ni dovolj številčna, da bi omogočala prevzem oblasti. Druga težava večnega vadije opozicije je njegova nezmožnost sodelovanja. Sodelovanje vidi izključno kot podrejanje, enakovrednega partnerstva ne razume ali pa ne sprejema.
V preteklosti je bilo več poskusov prevzemanja ali ustanavljanja satelitskih političnih strank s strani SDS. Izkupiček omenjenih potez je bil slab, NSI je zato enkrat izpadla iz parlamenta, SLS prav tako in kot vse kaže trajno. Prav tako niso zaživele satelitske stranke od Primca do Brsčiča, na koncu je vse padlo v vodo. Povezave med Janšo in njimi so bile preveč očitne, da bi sredinski volivci kupili mačka v žaklju. Raje kot da bi imeli na oblasti Janšo, so se zatekli k novim obrazom in strankam brez potrebne infrastrukture in politične kilometrine.
Zadnji v vrsti poskusov vodenih s strani kralja opozicije je novo društvo in platforma sodelovanja, ki jo je ustanovil Anže Logar. Logar je član Slovenske demokratske stranke, v Državni zbor je bil prvič izvoljen leta 2004. Med politično kariero je Logar zastopal različne funkcije. Leta 2004 je bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, nato pa je med letoma 2008 in 2012 deloval kot vodja Mednarodnega sekretariata pri predsedniku slovenske vlade. Leta 2018 je bil imenovan za ministra za zunanje zadeve v vladi Janeza Janše. Pomembne vloge, ki jih je Logar opravljal v slovenski politiki, vključujejo tudi vodenje slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije v drugi polovici leta 2021.
Logar ima pomembno vlogo znotraj stranke – vodi svet stranke SDS. V kolikor bi iskreno začel samostojno politično pot, bi bil izgnan iz matične stranke. V preteklosti so bili znotraj SDS različni pogledi, poskusi sprememb, ki so se klavrno končali z diskreditacijami in prisilnimi izstopi. Janša ne prenese različnih pogledov, kakršno koli drugačno razmišljanje je razumljeno kot neposredni napad, ki terja odziv z najmočnejšim orožjem. V kolikor bi bili nameni resni, bi Logar prevzel stranko, če bi nekaj snoval v nasprotju z voljo Janše pa bi njegovi mediji že na veliko pisali o aferah, če jih ne bi našli, bi se jih izmislili, da bi ga politično onemogočili in zatrli v kali.
Nekoliko smešno je govorjenje o sodelovanju potem, ko si vidni član stranke znane po sejanju razdorov, konfliktov, blatenju instituciji pravne države in vseh drugače mislečih. Logar se bo moral opredeliti do politik SDS, nezakonitih razrešitev, prevzemanju in zlorabljanju instituciji s strani politike v času zadnje Janševe Vlade, ko so na primer zlorabili Urad za preprečevanje pranja denarja v namene vohunjenja za opozicijskimi predstavniki in vidnimi člani medijskih hiš. V zrelih demokracijah bi take afere odnesle politike na smetišče zgodovine.
Logar igra na karto Pahorja, nedefiniranosti, spravljivosti, njegova ključna misija je pridobiti na stran čim več sredinskih volivcev, onesposobiti NSI, ki si želi lastne poti in na koncu dneva omogočiti veliko vrnitev Janeza Janše, ki je osovražen s strani večinskega dela volivcev in potrebuje hlapce, ki bi mu izpolnili bolestne sanje.
Blaž ○ Blog 