»The only way to make sense out of change is to plunge into it, move with it, and join the dance.« – Alan Watts
Ekstremni vremenski dogodki v zadnjih dneh sledijo dolgoročnim napovedim iz podnebnih modelov. Posledice podnebnih sprememb so obsežne, vključujejo segrevanje ozračja, taljenje ledenikov in ledu na Arktiki in Antarktiki, dvigovanje morske gladine, pogostejše in intenzivnejše vremenske ekstreme, kot so vročinski valovi, poplave, suše in neurja. V splošnem so podnebne spremembe lahko rezultat naravnih procesov, v zadnjem času pa tudi človeških dejavnosti, kot so izpusti toplogrednih plinov, krčenje gozdov in industrijska dejavnost.
V 80. letih so se začele prve zaskrbljujoče razprave o podnebnih spremembah in njihovem vplivu na planet. Čeprav so bile ideje o segrevanju ozračja in podnebnih spremembah prisotne v znanstvenih krogih že pred tem, so v 80. letih teme postale javno prepoznane. V naslednjih desetletjih so se podnebni modeli razvili, razumevanje se je poglobilo, kar je vodilo do spoznanja o nujnosti ukrepanja in prilagoditvi na spremembe.
Zakaj se je z ukrepi odlašalo več desetletji potem, ko so bile posledice izpustov toplogrednih plinov znane, je dobro vprašanje. Osrednji razlog za ne ukrepanje je v lobijih in interesnih skupinah, ki so vplivale na to, da podnebnih sprememb javnost ni jemala dovolj resno ali pa so skušali zavirati sprejemanje ukrepov. Velike naftne in plinske družbe so imele pomemben vpliv na politične odločitve in javno razpravo, saj so si prizadevale ohranjati ekonomski interes z izkoriščanjem fosilnih goriv. V nekaterih primerih so financirale raziskave, ki so zavajale o resnostih podnebnih sprememb ali njihove povezanosti z izpusti toplogrednih plinov.
V nekaterih primerih so politiki prejemali donacije, da bi zavirali ali zmanjševali prizadevanja za podnebne ukrepe. Določene organizacije in posamezniki so zavestno širili dezinformacije in podatke, ki so zanikali obstoj podnebnih sprememb ali vpliv človeka na podnebje. Navedeno je povzročilo zmedo med ljudmi in zmanjšalo podporo ukrepom za boj proti podnebnim spremembam. Interesnim skupinam je s pomočjo politike uspelo razdeliti javnost in tako upočasniti sprejemanje ukrepov.
Podnebni sistem je kompleksen vključuje atmosfero, hidrosfero, litosfero, biosfero skupaj z njihovimi medsebojnimi interakcijami. Podnebje tvori dinamično in kompleksno mrežo procesov. Z omenjenim področjem se ukvarjaje klimatologija in ostale sorodne znanosti. Zaradi kompleksnosti materije splošna javnost pogosto ne razume podnebnih sprememb. Izhajajoč iz javnih razprav veliko ljudi ne loči osnovnih pojmov kot na primer kaj je razlika med vremenom in podnebjem, kljub temu pa se čutijo sposobne presojati bolj ali manj relevantne teorije.
Zanikanje podnebnih sprememb izhaja iz človekove narave. V prvih fazah soočanja s problemom pogosti pride do zanikanja. Podnebne spremembe prinašajo potrebo po spreminjanju življenjskega sloga in gospodarskih dejavnosti. Nekateri ljudje se bojijo sprememb, zahtevajo prilagajanje in odrekanje udobju – navadam. Spet drugi zanikajo podnebne spremembe, ker ne želijo priznati, da so njihove dejavnosti, kot je na primer prekomerna poraba fosilnih goriv, pripomogle k spreminjanju podnebja. Zanikanje jim omogoča, da ohranjajo status quo in se izognejo osebni odgovornosti.
Na omenjeno skupino ljudi so računale interesne skupine, ki so v javnosti načrtno širile dvome v nujnost boja proti podnebnim spremembam. Prestrašeni ljudje so se zatekli k lažnim raziskavam in razlagam ter tako vsaj začasno zbežali pred vse večjim problemom. Namesto, da bi se soočili z izzivi, so se zatekli k lažem. Človek težko prizna, da mu nekaj ne koristi in pri tem še naprej vztraja zaradi užitkov. V zameno za mirno vest poišče teorije zarot in razlage, ki potrjujejo njegova napačna prepričanja. Če se ozremo na okoli zagotovo poznamo koga, ki vztraja pri škodljivih razvadah in če ga malo bolj poznamo, ima gotovo za to »dobre« razloge.
V prvi fazi je podnebne spremembe in razloge zanje potrebno sprejeti, kako, če sploh ukrepati pa je že drugo vprašanje, ki potrebuje širok družbeni konsenz. Podnebne spremembe kot ukrepi za omilitev in prilagoditev se bodo dotaknili tako rekoč slehernega Zemljana. Ključno pri omejevanju in prilagajanju na podnebne spremembe je sodelovanje med narodni, kar se je pokazalo pri zaščiti ozonske plasti. Leta 1987 je bila podpisana Mednarodna pogodba o zaščiti ozonske plasti – Montrealski protokol, ki se je osredotočila na postopno opuščanje in nadomeščanje škodljivih kemikalij v industriji. Zahvaljujoč sporazumu in nadaljnjim dopolnilom se je uporaba CFC-jev in halonov drastično zmanjšala, ozonska plast v stratosferi se je začela počasi obnavljati.
Podnebne spremembe kot posledica človekove aktivnosti so neizpodbitno dejstvo, tako kot pri vseh spremembah bodo uspešnejši tisti, ki se bodo na njih pravočasno prilagodili. Zanikanje ali obujanje starih časov nam pri tem ni v pomoč oziroma nas celo ovira.
Blaž ○ Blog 