ŽELJA IN STRAH

“Vse poti so samo sledi, ki jih srečanja ljudi puste. Ko odroma človek zdoma, že mu drug naproti gre.” Frane Milčinski: Ko gre tvoja pot od tod

Poletje se počasi poslavlja, čeprav vztraja toplo vreme, se dnevi krajšajo. Sence so daljše, jutra hladnejša in pogosto meglena. Septembra in marca je sonce na nebu v enakem položaju, kljub temu je vzdušje drugačno.

Poletje bo ostalo zapisano v lepih spominih, predvsem sem videl in izkusil veliko novih stvari, kar poživlja in pomlajuje. V preteklosti sem bil konservativnejši, novih stvari pogosto nisem žele preizkušati, držal sem se poznanega in preverjenega. Včasih pa je dobro stopiti iz cone udobja, spoznati sebe v drugi luči. Življenje bi bilo škoda za silo preživeti, bog ne daj preživotariti, namesto ga uživati, spoznavati in pri tem ustvarjati. V glagolu spoznavati so skrite tudi manj prijetne stvari, napake, razočaranja, izgube in bolečine, za katere sem hvaležen, brez njih ne bi cenil nasprotji, uspeha, veselja, ljubezni. Kako bi vedel kaj je toplo, če ne bi občutil hladnega na lastni koži?

Izkušnje drugih lahko koristijo, spet drugič si preko njih ustvarimo napačna prepričanja, včasih je vredno tvegati in poizkusiti, ne glede na to kaj menijo drugi. Na začetku poletja sem s prijateljem odpravil na nekaj dnevni pohod ob Soči. Prvič v življenju sem spal v šotoru, nosil težak nahrbtnik s potrebno vodo, hrano, oblačili, iskal prostor za prenočitev pod zvezdami. Pred leti bi tako ponudbo zavrnil, tokrat sem se odločil drugače in ni mi bilo žal. Še danes se smejiva, ko se spomniva, kako sem se sredi noči ustrašil oglašanja koze iz bližnjega pašnika.

Drug zanimiv podaljšan konec tedna se je zgodil na Cresu. Otok mi je poznan iz otroštva, z družino smo letovali v bližini istoimenskega mesta Cres. Tokrat sem preživel nekaj noči na jugu otoka, v bližini Lošinja v nudističnem kampu. V kampu sem bil tako rekoč prvič. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je bil kamp nudističen, kar je terjalo nekaj časa, da sem se privadil. Nepozabna je bila nočna vožnja s čolnom na Mali Lošinj, nočno kopanje in svetleči plankton pa učenje smučanja na vodi, od katerega so me bolele mišice še teden dni po neuspelih poskusih obdržati se nad vodo.

Po spoznanje, da je poletje lahko hladnejše, kot smo ga vajeni v naših krajih, sem odletel na sever. Z obiskom Norveške in njenega glavnega mesta Osla, se je uresničila dolgoletna želja. Prvič sem bil v eni od skandinavskih držav. Nisem pričakoval tako razgibane, zelene, pokrajine podobne domači. Razen nižjih temperatur je bila dolžina dneva sredi avgusta podobna naši. Prebivalci urejenega mesta so etnično mešani, kar velja za večino prestolnic v Evropi, pozna pa se višji standard in cene, ki temu pritičejo.

Po petih dneh Norveške sem z dopustom nadaljeval 2.500 kilometrov južneje v Makarski. Skok iz jeseni v poletje je prijal, vse dokler ni Hrvaško zajel vročinski val in se jutranje temperature niso več spustile pod 25 stopinj Celzija. Vroči dnevi so bili kot nalašč za leženje pod borovci, branje knjig pa tudi razmišljanja o stvareh za katere ni časa v hrupu vsakdana. Težko se je ustaviti potem, ko vseskozi dogaja na polno in so dnevi prekratki ter se prepogosto zažirajo pozno v noč.

Pred dnevi me je prijateljica vprašala, če sem zadovoljen z življenjem, potem ko je nenadoma izgubila očeta in se posledično začela ukvarjati z vprašanji o življenju. Po objavah na družbenih omrežjih je sklepala, da živim zavidanja vredno življenje, potem ko se nisva videla vrsto let. Takšno sklepanje na prvo žogo je lahko napačno. Kaj če bi potoval zato, da bi bežal pred problemi in bi se tako skušal zamotiti? Potovanja sama po sebi ne prinesejo sreče, podobno kot ni zagotovilo za srečo denar ali katerakoli druga materialna stvar. Mogoče na kratek rok deluje kot opij, potem pa pademo na trda tla.

Vse pomembnejši se mi zdi dober odnos s sabo in bližnjimi. Prvo je pogoj za drugo. Ne moreš imeti rad drugih, če ne ljubiš in sprejemaš sebe, ne veš kdo si in kaj želiš postati – vem, enostavno zapisati in težje udejanjiti. Življenje je prekratko za dosego omenjenega ideala, lahko se mu kvečjemu približujemo kot asimptota X osi v koordinatnem sistemu. Opisano z drugimi besedami, sreče in notranjega miru ne moremo pogojevati tako z materialnimi dobrinami kot s pričakovanji do drugih. Nenazadnje je ideal brezpogojna ljubezen, kjer že sam pridevnik pove, da je brez pogoja – brez vezane trgovine – daj mi to in dobiš to ali obnašaj se tako in ti dam to.

Ne glede na to kam človeka zanese pot, na koncu dneva ostane sam sabo. Potovanja so priložnost za spoznavanje, učenje in odkrivanje nepoznanih dimenzij. Soočanje z neznanim se meša z željo in strahom, oboje je zapisano v človeškem genu, težko se je izogniti in poteptati nekaj tako naravno prvinskega. Želja in strah sta mogoče tudi pridevnika, ki dobro opišeta in zaokrožita minulo poletje.