»Nepravilnost v jeziku ni le napaka proti samemu jeziku: škoduje tudi dušam.« (Platon)
V petih letih študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sem poslušal dobre in slabe predavatelje. Poleg strokovnega znanja mora dober predavatelj razviti retorične veščine. Teoretične koncepte mora razumeti in jih znati aktualizirati ter prenesti v prakso. Nezanimivi govorec snov podaja raztreseno, iz prosojnic bere suhoparne definicije z nerazločnim in monotonim glasom. Pred časom je nosilka predmeta povabila bivšega profesorja. Pripravil je krajše predavanje na določeno temo v terminskem planu. Čeprav se je upokojil pred nekaj leti je uprizoril zanimivo in poučno predavanje. Obogatil ga je z modrostmi, ki si jih je nabral skozi dolgo akademsko pot. V nadaljevanju bom predstavil nekaj njegovih pogledov.
Na začetku predavanja je postavil retorično vprašanje. Zanimalo ga je zakaj je toliko neuporabne teorije v učbenikih in strokovnih člankih. Po možnosti takšne, ki se je ne da uporabiti v praksi. Po njegovem prepričanju, ta nastaja iz nuje po pridobivanju točk za napredovanja v različne akademske nazive. Pri tem mladi raziskovalci raje navajajo tuje vire. Trditev je podkrepil s primerom. Ameriški znanstveniki so si prilastili ugotovitve manj uveljavljenega slovenskega. Naši raziskovalci pa sedaj povzemajo ukradene ugotovitve ameriških znanstvenikov. Na žalost je prepričanje, da je vse kar je tuje boljše, močno zakoreninjeno tudi v glavah izobraženih Slovencev.
V nadaljevanju se je med predavanjem večkrat obregnil na pomanjkljivo in slovnično nedosledno strokovno izrazoslovje. Predavatelji za iste pojave uporabljajo različne izraze. Po vrhu vsega še pomanjkljivo prevedene iz angleškega jezika. Študent je zato na koncu študija zbegan. Pri predmetu osvoji novo besedišče, ki ga pri drugem za njegovo dobro, ne more uporabiti. Zato mlajši predavatelji raje uporabljajo angleške izraze, kar pa je velik udarec za razvoj slovenskega jezika. Če želimo, da ostane enakovreden tujim, ga je nujno uporabljati tudi na akademskem področju.
Profesor je navedel nekaj primerov površne rabe slovenskega jezika. Dilema upravljanje ali obvladovanje stroškov. Na videz sopomenki sta si v svojem bistvu različni. Uspešno podjetje obvladuje stroške, medtem ko lastniki upravljajo s svojo lastnino. Angleška besedna zveza »human resource management« je bila v slovenščino prevedena kot upravljanje s človeškimi viri. V tem primeru gre za neposrečen, dobesedni prevod. Kaj so človeški viri? Odgovor je sila preprost – njegovi starši. Neustrezen prevod se je uveljavil in je v vsakdanji rabi.
Velika razlika je tudi med pridevnikoma korporacijski in korporativen. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je korporacija opredeljena kot gospodarska organizacija, sestavljena iz več istovrstnih ali sorodnih podjetij zaradi monopolističnih ciljev. Med tem ko je korporativizem in iz njega izpeljan pridevnik, gospodarsko – družbeni sistem, mešanica med kapitalizmom in socializmom, ki je družbo razdeljeval glede na poklic. Z njim je hotel Benito Mussolini v Italiji odpraviti razredni boj v času fašistične ureditve države. Predavatelj se je zgrozil, saj je omenjeno površnost zasledil v doktorski disertaciji.
Podobno se ni strinjal z angleško besedo v naslovu doktorske disertacije. Po njegovem prepričanju bi njegov podpis pomenil priznanje o manjvrednosti slovenskega jezika. Čeprav se zdijo razlike malenkostne so pomembne za razvoj in ohranitev jezika. Potrebno je upoštevati, da je slovensko govorečih ljudi malo, zato je jezik še toliko bolj nagnjen k izumrtju. Pri ohranjanju jezika pomembno vlogo igrajo ljudje iz akademske sfere. Pri oblikovanju novih besed bi bilo dobro, da se posvetujejo s prevajalci in slavisti. Po tehtnem premisleku pa naj se uveljavi najbolj primerna beseda. Izraz naj potem uporabljajo vsi strokovnjaki z določenega področja.
(Foto: Blaž)
Blaž ○ Blog 